Moj dragi gospod,

res je, da odhajam v Hamburg, vendar ne skrbite zaradi tega. Če ne boste godrnjali zaradi par grošev, kolikor vas bo stalo pismo, se vedno lahko obrnete name, tudi ko bom tam. Samo napišite moje ime in pod njim Hamburg in vaše pismo me bo našlo.

Za sedaj lahko rečem, da ste na dobri poti k zdravju in da je glavni izvor bolezni odstranjen. En vzrok še obstaja in je tudi vzrok vašega zadnjega poslabšanja. Človek (občutljiv človeški mehanizem) ni ustvarjen za prenaporno delo, ne more izčrpati svojih zmožnosti ali sposobnosti brez kazni. Če to počne zaradi ambicij, koristoljubja ali zaradi drugih hvalevrednih ali grajevrednih motivov, se zoperstavi redu narave in njegovo telo trpi poškodbe ali destrukcijo.

Še bolj, če je njegovo telo že v slabotnem stanju; kar ne moreš doseči v enem tednu, lahko v dveh. Če vaše stranke ne morejo počakati, resnično ne morejo pričakovati, da boste vi zavoljo njih zboleli, se zgarali do groba in da bo vaša žena postala vdova in otroci sirote. Ne samo da vas poškoduje hujši telesni napor, še bolj je škodljiva spremljajoča duševna obremenjenost in ta prenapetost škodljivo prizadene telo.

Če si ne boste dopustili drže mirne brezbrižnosti, sprejeli načelo, da živite najprej zase in šele potem za druge, potem je zelo majhna možnost za vašo ozdravitev. Ko boste v svojem grobu, bodo ljudje še vedno oblečeni, mogoče ne tako okusno, toda še vedno primerno.

Če boste znali živeti, boste mogoče ozdraveli, mogoče dočakali celo visoko starost. Če vas karkoli vznemirja, se ne zmenite za to; če je nekaj preveč za vas, ne imejte opravka s tem; če vas kdorkoli preganja, delajte umirjeno in smejte se norcem, ki vas želijo onesrečiti. Naredite le to, kar lahko naredite zadovoljivo; če česa ne morete narediti, se s tem ne obremenjujte.

Naših posvetnih okoliščin se ne more izboljšati s preobremenitvijo z delom. Sorazmerno več časa se ukvarjajte z domačimi zadevami in tako ničesar ne pridobite. Varčevanje, omejitev nepotrebnih stvari (od katerih ima garač kaj malo koristi) nas postavi v položaj, da živimo z večjo lagodnostjo – ali drugače rečeno, bolj racionalno, bolj inteligentno, bolj v skladu z naravo, bolj radoživo, bolj popolno, bolj zdravo.

Tako bomo delovali bolj hvalevredno, bolj razumno, bolj preudarno, kakor pa da delamo v strašni naglici, nenehno živčno prenapeti, kar pelje k destrukciji najdragocenejšega zaklada življenja, umirjenega srečnega duha in dobrega zdravja.

Bodite bolj preudarni, cenite se in dopustite si, da je vse drugo postranskega pomena za vas. In če si bodo drznili trditi, da ste moralno obvezani, da delate več, kot je dobro za vaše mentalne in fizične sposobnosti, pa čeprav sami tega ne počnejo, celo takrat si, za Božjo voljo, ne dovolite početi to, kar je v nasprotju z vašo srečo.

Ostanite gluhi za poveličevanje, ostanite hladnokrvni in nadaljujte svojo pot počasi in zadržano kot moder in razsoden mož. Uživati s spokojno dušo in telesom, za to je človek na tem svetu, in delati samo toliko, da si bo zagotovil premoženje za uživanje – ne da bi se dal iz kože in zgaral.

Nenehna podjetnost in trud slepih smrtnikov, da bi pridobili več in več, da bi si zagotovili čast, spoštovanje ali kaj drugega, da bi služili tej ali oni pomembni osebnosti – to je pogosto usodno za našo srečo, to je običajno vzrok, da se mladi ljudje starajo in umirajo prezgodaj.

Miren, hladnokrven človek, ki dopušča, da stvari nežno drsijo, tudi doseže svoj cilj, živi bolj mirno in zdravo in doseže visoko starost. In temu ležernemu človeku se včasih utrne srečna misel, plod umirjenega ustvarjalnega razmišljanja, ki bo dala bolj koristno spodbudo njegovim posvetnim zadevam, kot jih sploh kdaj lahko doseže človek, ki je prenapet in izčrpan od dela in ki nikoli ne najde časa, da bi zbral svoje misli.

Da bi zmagali na tekmi, hitrost ni edino, kar se zahteva. Prizadevajte si, da pridobite malo brezbrižnosti, hladnokrvnosti, miru, potem boste to, kar si jaz želim, da bi bili. Nato boste videli čudovite stvari; videli boste, kako zdravi boste, če boste upoštevali moj nasvet. Potem bo vaša kri tekla skozi žile tiho in umirjeno, brez napora in brez vročine. Grozne sanje ne vznemirjajo človeka, ki leže brez visoko napetih živcev.

Človek, ki je brez skrbi, se zjutraj zbudi brez zaskrbljenosti o raznovrstnih poslih, ki ga čakajo čez dan. Kaj mu mar? Sreča v življenju mu pomeni več kot kaj drugega. Z živahno telesno in duševno aktivnostjo se loti zmernega dela; nič ga ne ovira pri obrokih, brez kipenja krvi, brez skrbi, brez zaskrbljenosti uma uživa ob tem, kar mu je namenil dobrotljiv Zaščitnik življenja.

In tako dan sledi dnevu v spokojnem zaporedju, dokler končni dan v visoki starosti pripelje h koncu dobro preživeto življenje in človek umirjeno leže k počitku na drug svet, kakor je umirjeno živel na tem.

Ali ni to bolj smotrno, bolj smiselno? Dovolite, da nemirni, samouničujoči ljudje delujejo nespametno, škodljivo zase, kakor jim drago; dovolite jim, da so norci. Toda bodite vi pametnejši! Ne dovolite mi, da vam pridigam to modrost o življenju zaman. Želim vam samo dobro.

Zbogom, sledite mojemu nasvetu, in ko vam bo šlo dobro, ga ne pozabite.

Dr. S. Hahnemann

P. S.: Če boste imeli samo še kovanec za šest penijev, še vedno bodite vedri in srečni. Božja previdnost nas varuje in srečna naključja poskrbijo, da je vse spet v redu. Koliko potrebujemo, da lahko živimo, da s hrano in pijačo povrnemo naše moči, da se zavarujemo pred mrazom in vročino?

Malo več kot nekaj poguma; ko ga imamo, lahko druge, manj bistvene stvari najdemo brez večjih težav. Moder mož potrebuje malo. Moč, s katero varčujemo, ne potrebuje obnavljanja z medicino.

Prevod: Maja Žužek

Vir:

BRADFORD, Thomas Lindsley: The Life and Letters of Dr. Samuel Hahneman. New Delhi: B. Jain Publishers (P) Ltd. Reprint Edition 2004, str. 61-63.
HAEL, Richard: Samuel Hahnemann – His Life and Work. New Delhi: B. Jain Publishers Pvt. Ltd. Reprint Edition 2006. Vol. II, str. 41-42, 51-52.

Vzemimo na primer Janeza. Janez je dokaj zdrav 50-letnik, ki nima posebnih zdravstvenih težav. Na sistematskem zdravniškem pregledu pove zdravniku, da mu včasih malce ponagaja prebava … in zdravnik mu napiše recept za zdravilo famotidin, ki »pomaga« proti slabi prebavi.

Na videz povsem nedolžno zdravilo. Toda Janez žal ne ve, da famotidin povzroča bolečine v sklepih. Slednje postajajo vedno hujše in vse bolj moteče, zato začne Janez jemati paracetamol, da si bolečine olajša. Tudi paracetamol se mu zdi docela nenevaren, saj je na voljo brez recepta.

Še vedno pa se počuti slabo oziroma se zdaj počuti še slabše. Postane depresiven, kar je prav tako stranski učinek famotidina. Toda Janez tega ne ve. Prav tako je stranski učinek famotidina to, da mu nenadoma začnejo rasti prsi, težave pa ima tudi s potenco. To dvoje njegove depresije zagotovo ne olajša. Janez, ki je z razpoloženjem vse bolj na psu, prebere, kako zelo zdravo naj bi bilo rdeče vino. Zato vsak dan pri večerji zvrne kakšen kozarček, včasih pa še pri kosilu. Zakaj bi si vino omejeval, če je pa zdravo? Pa še razpoloženje mu popravi.

Vendar pa se Janez ne zaveda, da paracetamol v kombinaciji z alkoholom lahko hudo poškoduje jetra. Poleg tega so njegova jetra močno obremenjena že zaradi prvega zdravila, famotidina, tako da se te poškodbe kaj hitro spreminjajo v kronične. Jetra so sicer organ, ki se izjemno hitro obnavlja in je v nekaj tednih že popolnoma regeneriran.  Vendar tudi jetra ne zmorejo delati čudežev, če morajo nenehno razgrajevati tuje sintetične snovi in alkohol. Zato jetra (ki opravljajo v telesu nad 400 funkcij) v tem stanju nenehnega stresa kmalu omagajo in prenehajo učinkovito izvajati detoksifikacijo organizma. Posledice so takojšnje in uničujoče, zlasti za imunski sistem. Janezovo telo, ki ne zmore več presnavljati strupov, postane nemočna tarča raznih okužb.

Zato mu zdravnik predpiše antibiotike. Antibiotiki zadajo Janezu najhujši udarec od vseh, saj mu dokončno sesujejo že tako načeti imunski sistem. Obenem poškodujejo tudi njegova prebavila ter omogočijo razrast kandide. Zdaj ima Janez žal tudi že kronično vnetje sinusov; zanj mu zdravnik predpiše zdravilo proti alergijam-antihistaminik, katerega neželeni stranski učinek pa je, da Janez kmalu postane tudi vzkipljiv in razdražljiv.

Pri tem seveda to zdravilo, antihistaminik, alergij prav čisto nič ne zdravi, le blokira  njihove simptome. Pa še to le v 40 do 60 % primerov, kajti alergije povzročajo tudi druge snovi in ne le histamin. Hkrati so protialergijska zdravila znana po številnih stranskih učinkih, Tako ima Janez zdaj še glavobole, zvišan holesterol in motnje srčnega ritma. Pogosto ga stiska v prsih, nenehno se znoji, povrnile pa so se tudi prebavne težave, kajti antihistaminik mu je povzročil vnetje želodca.

Janez tudi velikokrat bruha, njegov krvni sladkor je precej povišan, ima nenormalno krvno sliko in težave z uriniranjem, zadnje čase pa opaža še, da ima motnje pri koordinaciji gibov in svojega telesa ne obvladuje več popolnoma. In tako naprej … in naprej. Pravzaprav v njegovem telesu ni več stvari, ki bi delovala normalno. Uradna medicina, v vsej svoji krasoti in veličastnosti.

Verjetno vsak od nas pozna nekaj takšnih Janezov, ki so se zelo hitro spremenili v razvaline. Psihične motnje, izpadanje las, težave z dihanjem, ustne afte, zvišanje telesne teže, nenormalnosti v EKG-ju, okvare vida, gomazenje po telesu, pordelost kože, nočne more, osebnostne spremembe, samomorilne misli … vse to je »normalno« in »sprejemljivo«, dokler »koristi prekašajo tveganje«.

Obstajajo pa še tudi taki stranski učinki, ki jih zdravnik nikoli ne vidi. Npr., žena Janeza zapusti, ker ne more več prenašati njegovih izbruhov besa in nenormalnega vedenja. Otroci so se mu odtujili, morda bo izgubil tudi službo, saj je nenehno na bolniški, ko je na delu, pa se nanj ni mogoče več zanesti. Vse zaradi nepomembne težavic s prebavo, ki bi se dala zlahka urediti s kakšnim čajem ali zeliščnim pripravkom, če bi se Janezov zdravnik (ali Janez sam) na to seveda spoznal.

Ne zanašajte se na druge, zanesite se nase in na svoje telo.

Privoščite mu hrano – tisto naravno in brez črtnih kod … Privoščite mu zdravje.

Vir: Internet in e-pošta

Skratka, če imajo ljudje duševne stiske in težave ter so zapadli v depresijo naj bi bil razlog v    biokemijskemu neravnovesju v možganih, ki ga je potrebno »uravnavati« s psihofarmaki (zdravili za depresijo).

Vendar pa so neodvisni raziskovalci dognali, da niti ene psihiatrične diagnoze ni mogoče potrditi z biokemičnim, radiološkim ali kakim drugim laboratorijskim testom. Zanašanje zdravnikov in psihiatrov na biologijo, kot odločujoči dejavnik za psihiatrične motnje temelji bolj  na verovanju kot na pravem znanstvenem raziskovanju.

V časopisu Chicago Tribune z dne 20. marca 2001 je bilo napisano tudi naslednje: »Dejstvo je, da kljub večdesetletnim raziskovanjem doslej niso odkrili niti enega samega gena, ki bi bil odgovoren za duševno bolezen.«

Kot rečeno – biokemični model duševnih bolezni ostaja nedokazana predpostavka. Leta 2002 je moral Kraljevi kolegij psihiatrov priznati, da so zdravila proti depresiji (selektivni inhibitorji ponovnega prevzema serotonina ali SSRI), kot so prozac, paxil in efexor, učinkovita le v približno 50 do 60 odstotkih.

Pacienti že leta govorijo zdravnikom, da jim je težko opustiti antidepresive, kar dokazuje, da kljub drugačnim trditvam farmacevtov in psihiatrov – antidepresivi v resnici povzročajo tudi zasvojenost.

Značilen medicinski pristop je »zatreti« zaskbljenost, jezo, strah ali druga neprijetna čustva, ki jih lahko imajo ljudje. Toda zatiranje bolezenskih znakov ni dovolj, kajti zatrtje lahko le začasno ublaži simptome, na dolgi rok pa bolj malo zdravi, kajti zdravila lahko človekova zatrta čustva še bolj globoko potisnejo v podzavest.

Dr. William Glasser, znani ameriški psihiater, je eden redkih v svetu, ki zagovarja drugačno stališče, kar se tiče zdravljenja duševnih bolezni. S svojo realitetno terapijo ter teorijo izbire je pomagal že mnogo ljudem. Dr. Glasser pravi, da ljudje, ki depresirajo, pravzaprav niso bolni, temveč nesrečni. Človek, ki je nesrečen oz. nezadovoljen z določenim vidikom svojega življenja »ustvarjalno« išče rešitev svojega problema in depresiranje je ena izmed takšnih izbir.

Takoj, ko se spremenijo določeni pogoji v človekovem življenju, ko je problem rešen, depresija ravno tako skrivnostno, kot je prišla tudi izgine. Včasih se to zgodi spontano, saj se človekovo življenje spremeni, a to so bolj redki primeri. Veliko pogosteje se lahko depresija (oz. depresiranje, kot pravi dr. Glasser) ozdravi na način, da psihiater skozi pogovor (realitetno terapijo) razkrije vzrok zakaj je do tega zdravstvenega stanja (nesrečnosti, žalosti, depresije) prišlo ter se začnejo odpravljati vzroki in ne posledice.

Vsem, ki vas zanima več o tematiki o kateri smo danes pisali toplo priporočamo v branje odlično knjigo dr. Williama Glasserja z naslovom Opozorilo: Psihiatrija je lahko nevarna za vaše duševno zdravje. To je zagotovo knjiga, ki vam bo razkrila marsikaj, ne samo o vašem duševnem zdravju, temveč tudi o duševnem zdravju vaših najbližjih.

Vir: Deloma povzeto po uvodu knjige Williama Glasserja: Opozorilo: Psihiatrija je lahko nevarna za vaše duševno zdravje.

Da je omenjeno cepljenje proti HPV-ju lahko zelo škodljivo za zdravje naših otrok, smo na naši spletni strani že pisali. V uradnih medijih ni moč zaslediti kakšnih posebnih člankov, ki bi izražali pomisleke glede tega cepljenja, kar je po svoje razumljivo, saj je vse med seboj povezano zdravstvo – politika – mediji.

Tako številne in pomembne informacije za naše zdravje sploh ne pridejo do večine ljudi. Bilo bi zelo zanimivo narediti raziskavo, koliko od tistih mater in očetov, ki so najbolj glasni pri zagovarjanju cepljenje proti HPV, je že dalo svoje hčere cepiti proti HPV-ju. Saj vsi vemo, kako gre – »Po njih dejanjih jih boste spoznali.«

V množici različnih »strokovnih« mnenj iz strankarskih logov je prava osvežitev pogled na celotno problematiko cepljenja proti HPV osebe, ki ima veliko opravka z otroki. Ena izmed takšnih oseb je Olga J. Bahun, ki je predsednica uprave Ustanove – fundacije za pomoč otrokom. Omenjena ustanova že vrsto let pomaga bolnim otrokom in staršem, ki se znajdejo v finančnih stiskah. S svojim delom skrbi za različno preventivo, ki lahko zmanjša obolevnost otrok.

RESNIČNA ZGODBA IZ SLOVENIJE O NEVARNOSTI CEPIV 

Olga J. Bahun nam bo v nadaljevanju predstavila svoje praktične izkušnje ter vedenja o tem, kaj lahko cepivo naredi posameznikom, ki so zaradi vseh škodljivih vplivov okolja skozi genetiko postali imunsko dojemljivi za škodne posledice

Preventivo in program Zoro globoko podpiram, ne podpiram pa nepremišljenega, vsiljivega ravnanja s starši otrok, ki naj bi se jih takole cepilo. Otroci in večina staršev so nepodučeni o cepljenju. Vedo le, kar povedo mediji iz ust posameznikov, ki se za cepljenje zavzemajo (drugim tako mediji niso na voljo).

Nekateri posamezniki in starši, ki jih je (Hvala Bogu!) vse več, pa že malo bolj razmišljajo in se zanimajo za vse koristne in škodne vplive posega. Zadnje raziskave v svetu, ki niti niso več tako sveže, samo mi smo za časom, so pokazale, da ni povsem rožnato cepljenje proti HPV. Kaj meni neki IVZ pri nas, ki je tudi sam ¨Nabavni sektor cepiv¨ v krepki navezi s posameznimi strokovnjaki, ki pri tem sodelujejo, me ravno ne zanima.

Tako, kot mnoge osveščene starše ne (ki se tresoči pripravljajo na pogovor s komisijo na MZZ ker so zavrnili cepljenje otroka v upanju, da bo ministrstvo podprlo njihovo odločitev)! Tako kot tudi ne vse starše, ki v strahu čakajo, kaj bo nastalo iz vseh teh ¨dobronamernih¨pobud. Seveda se bojijo javno govoriti o tem, kaj šele, da bi upal kdo neposredno javno reči.

Verjamem, da se k cepljenju nagiba vsakdo, ki je sam skusil tovrstni karcinom ali kdo izmed njegovih bližnjih, pa vendarle je cepivo preveč sveže, da bi lahko sodili o koristnosti, če se torej kaj zalomi, so posledice lahko dolgotrajne, kot je dolgotrajen učinek cepiva, če le to deluje. Dokazov, da bo zaradi cepiva res manj obolevnosti pri tej generaciji žensk, ki so sedaj otroci ali dekleta, ni in jih ne more biti. Kajti dolgoročno nihče ne more napovedati realno, kako bo.

Zavajanje ljudi je res neprimerno, primerna je le resnica, torej poučevanje o bolezni, opcijah, koristi in možnih škodnih posledic tako v primeru cepljenja, kot v primeru ne cepljenja. In osveščati, pošteno (ne zavajajoče!!!), nevtralno, poučevati ljudi o obeh opcijah je smiselno in nato ljudem, ki gredo skozi vse te nauke dopustiti, da se sami odločajo o tem, katero pot bodo izbrali.

In tisti, ki naj bi se odločili za opcijo Cepiti se … no, ti naj bi bili potem deležni brezplačnega cepljenja, in nič drugače! Seveda pa tudi, ko bi se odločili, obstajajo testi, ki vsaj približno (100 odsotnosti pač ni) pokažejo, če obstaja kakršna koli možnost za škodne posledice, jim omogočiti pred cepljenjem testiranje varnosti in šele nato cepljenje.

Ko ti otrok dolgotrajno zboli zaradi tega, ker si ga kot starš dal v postopek cepljenja, kot narekuje zakon, ni poti nazaj in vse življenje nosiš to največje mogoče breme na svoji duši, zakaj si to dopustil, zakaj se nisi poučil, zakaj si verjel, zaupal, zakaji sem in tja, vsak dan, ko otroka pogledaš, vsak trenutek, do konca svojega življenja.

Vprašanje pa, če ni to daljše od otrokovega, saj to, da je propad otroka posledica cepljenja, izredno težko dokažeš. Morda se da, morda imaš srečo, pa še tedaj, če res najdeš dokaze, kaj ti pomagajo, otroku ni več pomoči. In menim, da niso več časi, ko so žene in mladenke rojevale otroke kar po spisku in je pač eden zbolel, mnogo družin ima le enega, dva in če se z enim kaj zgodi, je življenja, ki bi te razveseljevalo, konec!

In tedaj pomisliš, da bi otrok morda manj trpel ali imel dejansko zaradi razvoja medicine, predvsem preventive, (ne farmacije) več možnosti, če bi zbolel. Vemo, da ne le HPV, ampak večino karcinomov povzročajo virusi (toplice, bolni in otroci skupaj …, bazeni in socializacija), in porast le teh diagnoz je nastal, ko smo pričeli umetno posegati v obrambne sposobnosti organizmov, ko smo začeli z uvajanjem kemije in beganjem naših imunskih sistemov z nekimi našimi zunanjimi in nenaravnimi ukazi, ki jih je nek imunski sistem dojel, drugi spet ne.

Če se vrnem še k temu, kako potekajo kratkoročna opazovanja posledic cepljenja – to je zgodba zase, takojšnja reakcija, reakcije nekaj ur po, nekaj dni po in, če je res sreča, redka so cepiva, še nekaj mesecev po …. Kaj pa let? Pri tistih, ki imajo blage reakcije takoj ali nekaj ur po? Pri tistih, ki dobijo tako imenovano cepilno bolezen, ki nekako zbledi, pa si pretentan, da je vsega konec, a ni, ker virus malce zamre za nekaj časa navzven, znotraj pa se dogaja prava vojna, telo oslabljeno od antibiotikov, od emulgatorjev, barvil, onesnaženosti, skrbi, kroničnih bolezni…

Oslabljeni živi virusi, kam jih telo pospravi, kolikšne posledice nastanejo znotraj organizma, kje, kako jih najti, kako dokazati? Ja, pač, otroci, najstniki, odrasli, zbolijo čez nekaj let za npr. neke vrste Multiplo sklerozo, za Mišično distrofijo, pri treh letih za Cerebralno paralizo, še najpogosteje epilepsijo, disleksijo, hiperaktivnostjo, neštetimi alergijami, pa ALS (odrasli po cepljenju proti klopnemu meningoencefalitisu), neke vrste revmo (vse bolj kot ne je pod diagnozo neopredeljeno kot neopredeljena Miopatija, epilepsija, netipična vrsta Multiple skleroze…)…

Lahko kdo zatrdi podkrepljeno z dokazi, da ni povezav? Ne more! In zakaj so potem lahko povzročitelji onesnaženost, pesticidi, cepiva pa se vnaša neposredno v telo v večini skozi injekcijsko iglo. In farmakologija, zdravstvo …ja, tam je denar in nuja ljudi, da gredo k zdravnikom, kam pa, potem pristopi še socialna, pa patronažne službe, vsi, da bi se težke starše, ki brskajo, iščejo, kličejo, uporabljajo internet, najdejo strokovnjake… prikrili, odvzeli, skrili… Da, žal se to dogaja!

Tudi vsi v omenjenem sistemu, ki stopijo staršem naproti, so odrezani, odvzame se jim licenca, naredi nastavljena afera, vse, da se jih uniči, da jim zmanjka poguma, moči, da se bojijo za obstoj svojih otrok, družine, usode. Z razvojem tehnologije, predvsem interneta in povezav s svetom smo vsi, katerih otroci ali sami smo žrtve tega, dobili večjo moč in razsežnosti, saj lahko (razen tiste še vedno večine posameznikov, ki se bojijo) zavpijemo vsemu svetu, kaj se nam je zgodilo, se najdemo.

Pa vendarle, še v najrazvitejših državah se zelo težko doseže, da ti kdo prisluhne, kaj šele pri nas. In ko zatuliš, bi rad vse, kar veš in kar je tebi kristalno jasno, tudi dokazal, tu pa se zalomi skoraj vsem preostalim pogumnežem. Da, tu je vsega konec pri večini, razen izredno redkih primerov.

No, dokazi pa so mogoči, če ti nekako uspe priti do drznega strokovnjaka, ki ima tehnologijo, pogum, znanje in če ti seveda uspe, da otrok ali sam preživiš vse prej omenjeno, s tem si pridobiš čas in s časom morda tudi nove priložnosti dokazovanja. Če …, če, cepiva ne bi bila narejena tako, da s časoma izpuhtijo v najpogosteje preiskovanih telesnih sestavinah, ko nam npr. prerastejo lasje, ko se jih strižeš in v njih ni zaznati težkih kovin in strupov, s tem, ko se telo, še posebej pri otroku, obnovi z vsemi vnesenimi degeneracijami, ko otroku ostane kaka cista v glavi, ali zboli za levkemijo, ali…vse je genetsko ali slučajno na koncu v državi, kjer si bil žrtev zaradi obveznega in brezplačnega cepljenja.

Saj res ne moreš oporekati, razen, če se poleg vsega (seveda ne smeš biti sebičen ampak moraš delovati v dobrobit družbe – kaj pa jaz, mar ne bi moral imeti najprej rad sebe, da imam lahko druge?) še ne zavedaš, da si konec koncev prav to isto cepljenje plačal, kot ga bomo plačevali vsi državljani skozi proračun in davke, obiske zdravnikov. Ampak, tega se seveda ne govori.

Ali pa se bo odškrtnilo celo malce dobavitelju cepiv, za toliko jih kupimo, koliko nam daste. Menim, da je dovolj drugih stvari veliko bolj perečih v teh časih, ki jih je potrebno reševati, da je malce neprimeren čas, da bi še dodatno povzročali invalidnost tistih posameznih žrtev, ki bi jim cepivo pustilo škodne posledice. Glede na prirastek Slovencev raje čuvajmo tiste otroke, ki se nam rodijo, zanje naredimo vse, da bodo lahko čim bolj razvili svoj imunski potencial glede na okoliščine, ne naredimo napake, ki nas bo stala človeštvo.

Vse, kar sem napisala, ni iz trte izvito, sem mala kapljica na tem planetu, a v svojem obdobju skrbi za otroka, ki je dokazano zbolel zaradi cepiva (sprejel se je zakon o povračilu odškodnine v primeru poškodbe pri cepljenju – zelo prebrisan zakon, ki je bil pisan na podlagi edine tožbe proti državi, a mnenje Višjega sodišča, da je cepljenje nevarna dejavnost, je zelo vredno!), sem vse to doživela in preživela ter živim!

In hvala tehnologiji ter vsem pogumnim posameznikom, strokovnjakom, sorodnikom, mojemu možu, drugi hčerki ter predvsem volji prizadete hčerke do življenja z nemogoče borbeno močjo, da smo uspeli preživeti, prestati vse raziskave, hčerki maksimalno pomagati, da je sedaj najstnica s sicer eno malenkostjo, da ima okvarjen imunski sistem, kar se za kratko obdobje zgodi posamezniku, ki se zdravi za rakom.

Izogibati se mora bacilom, ljudem (v šolo gre na izpite)… Njena okvara je doživljenjska, s cisto na Epifizi je zmedena njena biološka ura (s prevelikim izločanjem melatonina), ogroženo njeno življenje, če ji začne rasti, ker je na mestu, kjer je operacija nemogoča, kot lev se je borila skupaj z nami, svojo družino in posameznimi strokovnjaki, da danes zopet hodi, celo pleše lahko vsake nekaj mesecev, ko ni hudo bolečega vnetja kosti, sklepov, predvsem pa rasnih con.

Epilepsija, ki se je pričela pri petih letih in pol, je ozdravljena, pa ne s klasično medicino ampak s komplementarno v kombinaciji z zdravljenjem nevrologov v Avstriji (kamor lovke, hvala bogu, niso segle, saj smo skrivali), je pustila posledice v kratkotrajnem pomnjenju in koncentraciji… Da o ostalih 20 diagnozah ne govorim…

Da, nekateri otroci so čudežni, da jim ni para na svetu! Pa tudi ljubezen in borbenost staršev, katere se otrok zaveda, dela čudeže, telepatsko čuti, da se res boriš, da se ne daš, ne omagaš, ne prenehaš ne le verjeti, ampak se boriti, tudi, ko je najhuje in se potrudi tudi on. A hčerka nikoli, tako kot ne jaz, ne mož, ne njena sestrica, ni in ne bo mogla pozabiti, otroštvo ji je bilo v celoti odvzeto!

Pa tudi zdravje, za vedno, novega telesa ji ne moremo dati, vse ostalo smo ji dali! Borili smo se kot Levi in sedaj se borimo za druge otroke. Nič nimamo z nikomer, ki se bori za svobodo odločanja, čeprav jih globoko podpiramo v nekaterih borbah in smo veliki prijatelji, saj delajo Božansko delo, borimo se s posamezniki, z otroci, ki so žrtve posledic cepljenja in njihovimi starši, potiho, vozimo jih po svetu in jih zdravimo, kot najbolje znamo, se zjočemo skupaj, se pogledamo in razumemo brez besed.

Besede in glasni nastopi so odveč! Ko se ti enkrat to zgodi, si vesel, da nisi ostal čisto sam, kajti večinoma vsi, ki so bili del tvojega življenja prej, te zapustijo! In to je dodatni udarec, ker razmišljajo tako, kot jim velevajo mediji, družba, politiki, zakoni. Ti pa nisi več enak!

In, če proizvajalec po aferi v Ameriki zato, ker je premalo oslabljeni virus v cepivu (virusi so najbolj zvita živa mikro bitja) prešel pri samem proizvajalcu skozi vse varnostne teste in so ga vbrizgali v nešteto cepljenih ljudi po vsem svetu, ter nato tudi proizvajalec v Evropi, ne le ukine proizvodnjo, ampak pozove vse države, naj to cepivo vrnejo nazaj in ga ne moreš kupiti nikjer več, razen v Afriki in v nerazvitem svetu, kjer je zaradi revščine ostal, ker si vračila niso mogli zaradi denarne izgube privoščiti (raje gradijo tam, tudi naši strokovnjaki bolnišnice – npr. za epileptike in to ravno tisti, ki so prej cepili in tržili proizvode farmakološkim mogotcev, verjetno zaradi tega, ker so ugotovili, koliko škode so proizvodi pustili na zdravju ljudi), je vse jasno.

Ko pozove vse ljudi po svetu, da naj se pridejo cepiti z drugim cepivom, da preprečijo, da bi zboleli zaradi posledic cepljenja s tem… In to javno! Ko Slovenijo, kot starš pisno preko e-pošte in še telefonsko opozoriš (ravno IVZ – vse posamezne izpostave z matičnim), da je cepivo umaknjeno z vsega razvitega sveta ter jih po predhodnem pogovoru tako s strokovnjaki proizvajalca, kot tudi WHO-ja opozoriš, da bi bil čas, da cepivo zamenjajo – da potem ti je jasno, kje živiš.

Odgovor proizvajalca je, da mu je žal, da živiš v nerazvitem delu sveta. Ko strokovnjak na WHO ju, ki je odredil ukinitev proizvodnje cepiva – zanimivo – ravno na hčerkin deseti rojstni dan, sedmo leto po cepljenju, se je proizvodnja ustavila – ostane brez besed, ja tedaj ti je po letih borbe, iskanja diagnoz, vzroka in kasneje tudi dokazov, ki so tako pomembni a že v začetku jasni, saj se je reakcija začela natanko 12 ur po cepljenju. Zaradi te reakcije je bila izolacijsko hospitalizirana, a dokazov je bilo še vedno premalo…

In še s temi bi me pretentali, če bi se le hotela pustiti, kar bi se, če ne bi bila sama zdravstveno izobražena. Ko so zdravniki iz, na našo veliko obžalovanje, Šrilanke, hoteli poslati apel za tvojega otroka našemu ministrstvu, v bran ostalih domačih otrok tik pred katastrofo, ki jim je to preprečila (še pred umikom cepiva, ker so zaradi življenja in cepljenja tam verjetno bolj poznali posledice tega dotičnega cepiva), da, tedaj je jasno, da je nevarno…

In, na zadnje, še en dokaz je v njenih možganih ter po telesu, dobimo pa ga lahko na samem koncu, preko mrliškega oglednika. Grozno, kajne?

Zato, politiki, previdno, ne vlecite potez, ki lahko pripeljejo do hudih posledic družbe (mar ni že preveč neplodnih deklet???) na katere sem vas vsaj jaz, ki sem si obenem sprala dušo (sedaj imam mirno vest, da nisem molčala ampak ukrepala, kot zmorem in znam), že v naprej opozorila! Ne boste mogli reči, da niste vedeli …

Rane, ki jih redno oskrbujejo z medom, pa najsi gre za urno ali dnevno oskrbovanje, odvisno od resnosti in obsežnosti ran, navadno postanejo sterilne v roku treh do desetih dni. Med je še posebej učinkovito sredstvo za negovanje ran, ki so se inficirale ali pa se ne morejo zapreti oziroma pozdraviti.

Raziskovalci na fundaciji North West Wales NHS Trust v Bangoru trdijo, da lahko med pomaga pri celjenju ran po laparoskopiji oz. pri operaciji, ki jo imenujejo tudi »ključavnična luknja«, preko katere odstranjujejo rakave tvorbe.

Med se je znašel na vrhu kar osemnajstih raziskav, ki so pod drobnogled vzele razne terapije, ki zadevajo celjenje ran, tudi take, pri katerih uporabljajo razne ličinke. Nekatere znanstvene razprave so bile pripravljene celo pred 60 leti, v času, ko so uporabo medu za celjenje ran zamenjali z antibiotiki.

Vodilni med raziskovalci, Dr. Fasal Rauf Khan, na to pravi: »Med lahko uporabimo za steriliziranje inficiranih ran, pospeši pa lahko tudi celjenje in preprečuje rast tumorjev, še posebej v laparoskopiji.«

Vir: International Journal of Clinical Practice, 2007; 61: 1705-7 in www.wddty.com

Zanimiv članek o tem, kako je cepljenje proti gripi dejansko učinkovito si lahko preberete tudi na Altermed.org. V oči predvsem bode podatek, da zadnje študijo govorijo ravno nasprotno o učinkovitosti cepljenja proti gripi, kot pa nas poskušajo prepričati mediji in uradna medicina.

95% vseh starejših ljudi, ki so se cepili proti gripi, je vseeno zbolelo za najmanj eno izmed pljučnih bolezni in skoraj 1% jih je zaradi infekcije umrlo.

Tudi drugi članek, ki ga lahko najdete na spletni strani Zazdravje.net, ravno tako govori o tem, da je cepljene proti gripi pravzaprav brez vrednosti in da imajo od tega koristi le proizvajalci cepiv.

Bolj, ko se gibljemo v »krogih« uradne medicine, bolj opažamo, da cepljenje proti gripi na veliko priporočajo tudi otrokom in ostalim malčkom. Tako celo v Ciciklubu zasledimo, kako zdravnica uradne medicine priporoča, da se vaši malčki cepijo proti gripi.

V teh »uradnih krogih«, pa nič ne povedo kaj pravzaprav vsebujejo cepiva proti gripi? Ste se vi že kdaj vprašali kaj vsebuje cepivo proti gripi? Pred leti so v ZDA naredili anketo med 9.000 Američani, glede tega kako so poučeni o tem, katere snovi vsebuje cepivo proti gripi.

Kar 74% anketiranih ni vedelo, da cepivo vsebuje živo srebro, 78% se jih ne strinja s tem, da bi cepili nosečnice in otroke. V kar 90% cepiv proti gripi se nahaja živo srebro, ki lahko pri majhnih otrocih (in tudi odraslih) vpliva na živčni sistem in med drugim lahko povzroči tudi avtizem.

Preberite si o lastnostih nekaterih ostalih sestavin, ki so uporabljene v preko 90% vseh cepiv proti gripi:

• Thimerosal – konzervans/razkužilo z živim srebrom, ki je zelo strupen in lahko povzroči poškodbe možganov in avtoimunske bolezni
• Aluminij – dodatek za pospešitev delovanja protiteles, povzroča raka pri laboratorijskih miših, pri ljudeh pa Alzheimerjevo bolezen in božjast
• Formaldehid – razkužilo, znana rakotvorna sestavina, se uporablja za balzamiranje trupel
• Fenol/karbolna kislina – razkužilo/barvilo, smrtonosen strup
• Etilen glikol – protizmrzovalno sredstvo
• Benzethonium klorid - razkužilo
• Metilparaben – protibakterijsko delovanje/konzervans
• Aceton - topilo za odstranjevanje laka na nohtih
• Alum – konzervans
• Glicerin – alkohol, pridobljen iz naravnih maščob, ki so že razpadle in gnile; med drugim povzroča poškodbe ledvic, jeter, pljuč, prebavnega trakta in tudi smrt

In na koncu vprašanje – ali bi se vi cepili, če bi vedeli kakšne strupene sestavine vsebuje to cepivo? Bi pustili cepiti svojega otroka ali nosečnico s cepivom, ki vsebuje živo srebro, znan živčni strup?

Navedli smo vam le nekaj dejstev, ki niso splošno znana v javnosti, odločitev kaj boste s temi informacijami storili vi, pa je kot vedno na vaši strani. Če vam vaše zdravje in zdravje vaših otrok veliko pomeni, potem odgovor že poznate in boste cepljenju proti gripi rekli odločen – NE!

Hipnoterapevt je s hipnozo med operacijo preprečil vsakršno bolečino. Čeprav je kirurg rezal in šival kot običajno, bolnica ni čutila prav ničesar. Po operaciji je bila sicer utrujena, a ni čutila stranskih učinkov, ki jih je prej povzročala klasična anestezija – ni bilo slabosti in občutka pijanosti in tudi zmedenosti ne, ki se je bolnice lotevala zaradi anestetikov pri prejšnjih posegih še mesece po operaciji.

Uporabi hipnoze je botroval njen strah pred konvencionalnimi anestetiki. Britanski primer ni osamljen. V belgijski bolnišnici Liège anestezisti pred operacijo že povsem rutinsko opravijo tako imenovano hipno-sedacijo, pomiritev s hipnozo. Ugotovili so, da hipnoza v kombinaciji z lokalnimi anestetiki in močno zmanjšanim odmerkom analgetikov lahko učinkovito nadomesti splošno anestezijo (narkozo).

Že v devetnajstem stoletju so hipnozo kot anestetik uporabljali pri nekaj sto operacijah. Prakso so opustili po odkritju kemičnih anestetikov, kot sta dušikov oksidul (smejalni plin) in kloroform. Še vedno pa mnogi dvomijo, da je farmakološka koma, popolno uspavanje ljudi s kemičnimi sredstvi, res pametna in neškodljiva rešitev. Bolniki namreč po operaciji dostikrat težko okrevajo, prizadeta sta njihov spomin in razumevanje.

Ekipa specialistov v Liègeu še vedno uporablja splošno anestezijo, vendar le, če se ji res ne morejo izogniti, predvsem pri nekaterih operacijah, kjer je z lokalnimi anestetiki nemogoče omrtviti vse živce. Med rezanjem in šivanjem se lahko kirurg pogovarja z bolnikom.

Čeprav splošno možnost da umremo zaradi anestezije ocenjujejo na 1 : 200.000, se tveganje pri kadilcih, srčnih in sladkornih bolnikih poveča. Zato ni odveč razmišljati tudi o drugih možnostih, med katerimi je hipnoza. Manj zdravil ko je potrebno uporabiti, boljše je.

Dostikrat splošno anestezijo uporabijo zgolj zato, ker se bolnik počuti bolje, če je med operacijo popolnoma nezavesten. Nekateri strokovnjaki ocenjujejo, da je kar tretjina splošnih anestezij nepotrebnih in bi operacijo lahko izvedli v lokalni anesteziji.

Pomiritev s pomočjo hipnoze, ki jo uporabljajo v Liègeu, ima nekaj ključnih prednosti. Ena pomembnejših je ta, da bolniki manj krvavijo, kar olajšuje sámo operacijo. Anestetiki zavrejo krčenje krvnih žil, kot naraven odziv na kirurški rez. Bolnikom med splošno anestezijo tudi dovajajo kisik z respiratorjem, kar povzroča dodaten pritisk v oprsju in prav tako pospešuje krvavitev.

Naslednja prednost hipno-sedacije je, da se skrajša čas okrevanja. Leta 2000 so primerjali dvajset bolnikov, ki so jim operirali ščitnico pod hipnozo, in dvajset pacientov z enako operacijo pod splošno anestezijo. Medtem ko so slednji v povprečju za okrevanje potrebovali 36 dni, so se hipnotizirani bolniki lahko že po desetih dneh vrnili na delo. Glavna razlika, ki jim je to omogočila, je manjše vnetje.

Znanost je šele na začetku razumevanja, kako lahko hipnoza zmanjša občutek bolečine. Konec lanskega leta so raziskovalci univerze v Iowi objavili izsledke raziskave, v kateri so s slikanjem s funkcionalno magnetno resonanco primerjali možgansko aktivnost hipnotiziranih in nehipnotiziranih prostovoljcev, podvrženim boleči vročini.

Slike obeh skupin so se pomembno razlikovale. Odziv živčne mreže na predelu možganov, kjer se sproži signal za bolečino, je bil nespremenjen. Velike razlike pa so se pokazale na višjih ravneh zaznavanja bolečine.

Ne glede na to, kakšen je dejanski mehanizem delovanja hipnoze, pa se že lahko vprašamo, ali lahko hipnoza nadomesti sto milijonov splošnih anestezij na leto. Kljub nekaterim očitnim prednostim uporabe hipnoze v medicini je nekateri uradni medicinski krogi še vedno ne jemljejo dovolj resno. V Sloveniji so ženske že pred leti rojevale pod hipnozo, ki je dandanes zamrla zaradi majhnega zanimanja zdravnikov.

Vir: Povzeto po Reviji Misteriji, januar 2006