Moj dragi gospod,

res je, da odhajam v Hamburg, vendar ne skrbite zaradi tega. Če ne boste godrnjali zaradi par grošev, kolikor vas bo stalo pismo, se vedno lahko obrnete name, tudi ko bom tam. Samo napišite moje ime in pod njim Hamburg in vaše pismo me bo našlo.

Za sedaj lahko rečem, da ste na dobri poti k zdravju in da je glavni izvor bolezni odstranjen. En vzrok še obstaja in je tudi vzrok vašega zadnjega poslabšanja. Človek (občutljiv človeški mehanizem) ni ustvarjen za prenaporno delo, ne more izčrpati svojih zmožnosti ali sposobnosti brez kazni. Če to počne zaradi ambicij, koristoljubja ali zaradi drugih hvalevrednih ali grajevrednih motivov, se zoperstavi redu narave in njegovo telo trpi poškodbe ali destrukcijo.

Še bolj, če je njegovo telo že v slabotnem stanju; kar ne moreš doseči v enem tednu, lahko v dveh. Če vaše stranke ne morejo počakati, resnično ne morejo pričakovati, da boste vi zavoljo njih zboleli, se zgarali do groba in da bo vaša žena postala vdova in otroci sirote. Ne samo da vas poškoduje hujši telesni napor, še bolj je škodljiva spremljajoča duševna obremenjenost in ta prenapetost škodljivo prizadene telo.

Če si ne boste dopustili drže mirne brezbrižnosti, sprejeli načelo, da živite najprej zase in šele potem za druge, potem je zelo majhna možnost za vašo ozdravitev. Ko boste v svojem grobu, bodo ljudje še vedno oblečeni, mogoče ne tako okusno, toda še vedno primerno.

Če boste znali živeti, boste mogoče ozdraveli, mogoče dočakali celo visoko starost. Če vas karkoli vznemirja, se ne zmenite za to; če je nekaj preveč za vas, ne imejte opravka s tem; če vas kdorkoli preganja, delajte umirjeno in smejte se norcem, ki vas želijo onesrečiti. Naredite le to, kar lahko naredite zadovoljivo; če česa ne morete narediti, se s tem ne obremenjujte.

Naših posvetnih okoliščin se ne more izboljšati s preobremenitvijo z delom. Sorazmerno več časa se ukvarjajte z domačimi zadevami in tako ničesar ne pridobite. Varčevanje, omejitev nepotrebnih stvari (od katerih ima garač kaj malo koristi) nas postavi v položaj, da živimo z večjo lagodnostjo – ali drugače rečeno, bolj racionalno, bolj inteligentno, bolj v skladu z naravo, bolj radoživo, bolj popolno, bolj zdravo.

Tako bomo delovali bolj hvalevredno, bolj razumno, bolj preudarno, kakor pa da delamo v strašni naglici, nenehno živčno prenapeti, kar pelje k destrukciji najdragocenejšega zaklada življenja, umirjenega srečnega duha in dobrega zdravja.

Bodite bolj preudarni, cenite se in dopustite si, da je vse drugo postranskega pomena za vas. In če si bodo drznili trditi, da ste moralno obvezani, da delate več, kot je dobro za vaše mentalne in fizične sposobnosti, pa čeprav sami tega ne počnejo, celo takrat si, za Božjo voljo, ne dovolite početi to, kar je v nasprotju z vašo srečo.

Ostanite gluhi za poveličevanje, ostanite hladnokrvni in nadaljujte svojo pot počasi in zadržano kot moder in razsoden mož. Uživati s spokojno dušo in telesom, za to je človek na tem svetu, in delati samo toliko, da si bo zagotovil premoženje za uživanje – ne da bi se dal iz kože in zgaral.

Nenehna podjetnost in trud slepih smrtnikov, da bi pridobili več in več, da bi si zagotovili čast, spoštovanje ali kaj drugega, da bi služili tej ali oni pomembni osebnosti – to je pogosto usodno za našo srečo, to je običajno vzrok, da se mladi ljudje starajo in umirajo prezgodaj.

Miren, hladnokrven človek, ki dopušča, da stvari nežno drsijo, tudi doseže svoj cilj, živi bolj mirno in zdravo in doseže visoko starost. In temu ležernemu človeku se včasih utrne srečna misel, plod umirjenega ustvarjalnega razmišljanja, ki bo dala bolj koristno spodbudo njegovim posvetnim zadevam, kot jih sploh kdaj lahko doseže človek, ki je prenapet in izčrpan od dela in ki nikoli ne najde časa, da bi zbral svoje misli.

Da bi zmagali na tekmi, hitrost ni edino, kar se zahteva. Prizadevajte si, da pridobite malo brezbrižnosti, hladnokrvnosti, miru, potem boste to, kar si jaz želim, da bi bili. Nato boste videli čudovite stvari; videli boste, kako zdravi boste, če boste upoštevali moj nasvet. Potem bo vaša kri tekla skozi žile tiho in umirjeno, brez napora in brez vročine. Grozne sanje ne vznemirjajo človeka, ki leže brez visoko napetih živcev.

Človek, ki je brez skrbi, se zjutraj zbudi brez zaskrbljenosti o raznovrstnih poslih, ki ga čakajo čez dan. Kaj mu mar? Sreča v življenju mu pomeni več kot kaj drugega. Z živahno telesno in duševno aktivnostjo se loti zmernega dela; nič ga ne ovira pri obrokih, brez kipenja krvi, brez skrbi, brez zaskrbljenosti uma uživa ob tem, kar mu je namenil dobrotljiv Zaščitnik življenja.

In tako dan sledi dnevu v spokojnem zaporedju, dokler končni dan v visoki starosti pripelje h koncu dobro preživeto življenje in človek umirjeno leže k počitku na drug svet, kakor je umirjeno živel na tem.

Ali ni to bolj smotrno, bolj smiselno? Dovolite, da nemirni, samouničujoči ljudje delujejo nespametno, škodljivo zase, kakor jim drago; dovolite jim, da so norci. Toda bodite vi pametnejši! Ne dovolite mi, da vam pridigam to modrost o življenju zaman. Želim vam samo dobro.

Zbogom, sledite mojemu nasvetu, in ko vam bo šlo dobro, ga ne pozabite.

Dr. S. Hahnemann

P. S.: Če boste imeli samo še kovanec za šest penijev, še vedno bodite vedri in srečni. Božja previdnost nas varuje in srečna naključja poskrbijo, da je vse spet v redu. Koliko potrebujemo, da lahko živimo, da s hrano in pijačo povrnemo naše moči, da se zavarujemo pred mrazom in vročino?

Malo več kot nekaj poguma; ko ga imamo, lahko druge, manj bistvene stvari najdemo brez večjih težav. Moder mož potrebuje malo. Moč, s katero varčujemo, ne potrebuje obnavljanja z medicino.

Prevod: Maja Žužek

Vir:

BRADFORD, Thomas Lindsley: The Life and Letters of Dr. Samuel Hahneman. New Delhi: B. Jain Publishers (P) Ltd. Reprint Edition 2004, str. 61-63.
HAEL, Richard: Samuel Hahnemann – His Life and Work. New Delhi: B. Jain Publishers Pvt. Ltd. Reprint Edition 2006. Vol. II, str. 41-42, 51-52.

Vzemimo na primer Janeza. Janez je dokaj zdrav 50-letnik, ki nima posebnih zdravstvenih težav. Na sistematskem zdravniškem pregledu pove zdravniku, da mu včasih malce ponagaja prebava … in zdravnik mu napiše recept za zdravilo famotidin, ki »pomaga« proti slabi prebavi.

Na videz povsem nedolžno zdravilo. Toda Janez žal ne ve, da famotidin povzroča bolečine v sklepih. Slednje postajajo vedno hujše in vse bolj moteče, zato začne Janez jemati paracetamol, da si bolečine olajša. Tudi paracetamol se mu zdi docela nenevaren, saj je na voljo brez recepta.

Še vedno pa se počuti slabo oziroma se zdaj počuti še slabše. Postane depresiven, kar je prav tako stranski učinek famotidina. Toda Janez tega ne ve. Prav tako je stranski učinek famotidina to, da mu nenadoma začnejo rasti prsi, težave pa ima tudi s potenco. To dvoje njegove depresije zagotovo ne olajša. Janez, ki je z razpoloženjem vse bolj na psu, prebere, kako zelo zdravo naj bi bilo rdeče vino. Zato vsak dan pri večerji zvrne kakšen kozarček, včasih pa še pri kosilu. Zakaj bi si vino omejeval, če je pa zdravo? Pa še razpoloženje mu popravi.

Vendar pa se Janez ne zaveda, da paracetamol v kombinaciji z alkoholom lahko hudo poškoduje jetra. Poleg tega so njegova jetra močno obremenjena že zaradi prvega zdravila, famotidina, tako da se te poškodbe kaj hitro spreminjajo v kronične. Jetra so sicer organ, ki se izjemno hitro obnavlja in je v nekaj tednih že popolnoma regeneriran.  Vendar tudi jetra ne zmorejo delati čudežev, če morajo nenehno razgrajevati tuje sintetične snovi in alkohol. Zato jetra (ki opravljajo v telesu nad 400 funkcij) v tem stanju nenehnega stresa kmalu omagajo in prenehajo učinkovito izvajati detoksifikacijo organizma. Posledice so takojšnje in uničujoče, zlasti za imunski sistem. Janezovo telo, ki ne zmore več presnavljati strupov, postane nemočna tarča raznih okužb.

Zato mu zdravnik predpiše antibiotike. Antibiotiki zadajo Janezu najhujši udarec od vseh, saj mu dokončno sesujejo že tako načeti imunski sistem. Obenem poškodujejo tudi njegova prebavila ter omogočijo razrast kandide. Zdaj ima Janez žal tudi že kronično vnetje sinusov; zanj mu zdravnik predpiše zdravilo proti alergijam-antihistaminik, katerega neželeni stranski učinek pa je, da Janez kmalu postane tudi vzkipljiv in razdražljiv.

Pri tem seveda to zdravilo, antihistaminik, alergij prav čisto nič ne zdravi, le blokira  njihove simptome. Pa še to le v 40 do 60 % primerov, kajti alergije povzročajo tudi druge snovi in ne le histamin. Hkrati so protialergijska zdravila znana po številnih stranskih učinkih, Tako ima Janez zdaj še glavobole, zvišan holesterol in motnje srčnega ritma. Pogosto ga stiska v prsih, nenehno se znoji, povrnile pa so se tudi prebavne težave, kajti antihistaminik mu je povzročil vnetje želodca.

Janez tudi velikokrat bruha, njegov krvni sladkor je precej povišan, ima nenormalno krvno sliko in težave z uriniranjem, zadnje čase pa opaža še, da ima motnje pri koordinaciji gibov in svojega telesa ne obvladuje več popolnoma. In tako naprej … in naprej. Pravzaprav v njegovem telesu ni več stvari, ki bi delovala normalno. Uradna medicina, v vsej svoji krasoti in veličastnosti.

Verjetno vsak od nas pozna nekaj takšnih Janezov, ki so se zelo hitro spremenili v razvaline. Psihične motnje, izpadanje las, težave z dihanjem, ustne afte, zvišanje telesne teže, nenormalnosti v EKG-ju, okvare vida, gomazenje po telesu, pordelost kože, nočne more, osebnostne spremembe, samomorilne misli … vse to je »normalno« in »sprejemljivo«, dokler »koristi prekašajo tveganje«.

Obstajajo pa še tudi taki stranski učinki, ki jih zdravnik nikoli ne vidi. Npr., žena Janeza zapusti, ker ne more več prenašati njegovih izbruhov besa in nenormalnega vedenja. Otroci so se mu odtujili, morda bo izgubil tudi službo, saj je nenehno na bolniški, ko je na delu, pa se nanj ni mogoče več zanesti. Vse zaradi nepomembne težavic s prebavo, ki bi se dala zlahka urediti s kakšnim čajem ali zeliščnim pripravkom, če bi se Janezov zdravnik (ali Janez sam) na to seveda spoznal.

Ne zanašajte se na druge, zanesite se nase in na svoje telo.

Privoščite mu hrano – tisto naravno in brez črtnih kod … Privoščite mu zdravje.

Vir: Internet in e-pošta

V vzhodno obalo Združenih držav brez kakršnega koli predhodnega opozorila udari vrsta masivnih valov, ki se zgrnejo nad mesta in za seboj pustijo številne žrtve ter katastrofalno opustošenje. Nihče ne ve, zakaj se je to zgodilo in kaj jih še čaka.

V želji, da bi našli odgovore in s tem možne rešitve se predstavniki vlade obrnejo na izobčenega znanstvenika Johna McAdamsa, največjega poznavalca ekoloških katastrof, ki jih je zakrivila človeška roka.

McAdams se dela loti takoj in v sodelovanju  s Sophie Marleau, raziskovalko na oceanografskem inštitutu, se kmalu dokoplje do dokazov, da smrtonosni valovi niso delo narave (potresov na odprtem morju), pač pa uničujočih posegov človeka v krhko ravnovesje narave.

Zdaj morata s Sophie le še ugotoviti, kaj natančno je sprožilo to besnenje narave in kdo stoji za tem. Ni jima treba čakati prav dolgo, da ugotovita, da bo zanju tudi sama preiskava smrtno nevarna.

A KANAL – SMRTONOSNA EPIDEMIJA, film (1. in 2. del), nedelja, 15. 11. 2009 in nedelja 22. 11. 2009. ob 20.00 uri

Na centru za nadzor bolezni prejmejo klic panične stevardese, ki se nahaja na letalu na poti iz Avstralije proti Los Angelesu. Dr. Kayla Martin in njen partner Carl Ratner iz klica razbereta, da je med letom umrl 19-letnik, ki je imel visoko vročino in hude krče.

Zaradi zaskrbljujočih simptomov Kayla ukaže, da po pristanku vse potnike pošljejo v karanteno. Z odločitvijo pa se ne strinja losangeleški župan, ki meni, da je edini izbruh, ki jim preti, izbruh panike.

Kljub karanteni letalskih potnikov, se virus začne širiti, saj je eden izmed njih pobegnil na svobodo. Agent Troy Whitlock in ostali se povežejo z avstralskimi oblastmi, da bi odkrili izvor okužbe.

Ker se med prebivalci Los Angelesa okužba širi izjemno hitro, župan sprejme težko odločitev, da uvede karanteno za celo mesto. Upajo, da bodo na ta način pridobili dovolj časa, da zdravniki in raziskovalci odkrijejo orožje za boj proti virusu.

P.S. V filmu je omenjen H1N1. Na-ključ-je?

TV 3 – 10,5 POPOTRESNA APOKALIPSA, nedelja 15. 11. 2009, ob 20.00 uri

Pred nekaj leti je zahodno obalo Združenih držav stresel najhujši potres v zgodovini. Po tem silovitem rušilnem potresu je sezimologinja Samantha Hill odigrala eno ključnih vlog, saj je državi pomagala, da se je soočila z morda najhujšo naravno katastrofo v zgodovini in jo poskušala prebroditi.

Pod neposrednim poveljstvom ameriškega predsednika je sodelovala z geologom dr. Harrisonom Curtisom in kmalu postala simbol poguma in vztrajnosti. Ko se je že zdelo, da se položaj umirja, pa je nenadoma udaril cunami, popotresni val, in z obličja zemlje izbrisal Waikiki na Havajih. Takrat se je Samantha zavedla, da se uresničujejo njeni največji strahovi in da bodo po državi udarili še številni drugi popotresni oziroma od potresa spodbujeni fenomeni.

Tako silovit potres, ki je dosegel kar 10,5 stopnjo, je namreč prebudil že stoletja zamrlo potresno aktivnost zemlje. Tako se smučišče na znameniti Bald Mountain nenadoma znajde v primežu smrtonosnega oblaka dima in pepela, vrela voda potopi dolino Monument Valley, veliki jez Hoover Dam popusti in po dolini se z neverjetno rušilno močjo požene velikanski val vode, ki jo je zadrževal, sloviti predsedniški kipi na Mount Rushmoru pa eksplodirajo in se stopijo v neznansko vroči lavi.

Stopnjujoči se niz potresov, vulkanskih izbruhov, eksplozij, poplav in nenavadnih vremenskih pojavov grozi, da bo deželo povsem opustošil. A kaže, da se bo najhujše šele zgodilo: teksaška geološka prelomnica se razpira in grozi, da bo pogoltnila dva največja jedrska obrata v državi. Eksplozija, ki bi nastala, bi terjala na tisoče življenj.

Samantha in predsednik Hollister se strinjata, da bi jim na tej točki lahko pomagala le ena oseba – upokojeni znanstvenik, ki je pred leti takšno katastrofo celo že napovedal, to je Samanthin oče dr. Earl Hill, za katerega pa se bojijo, da je bil žrtev strahotnega potresa v Las Vegasu. Samantha se tako znajde pred najzahtevnejšo nalogo svojega življenja: poiskati očeta in z njegovo pomočjo rešiti deželo, ki se je znašla pred breznom jedrske apokalipse.

A KANAL – KATASTROFA V LONDONU, nedelja 1. 11. 2009 in nedelja 8. 11. 2009, ob 20.00 uri

Medtem ko londončani uživajo v sončnem vremenu, se ob škotski obali pripravlja nevihta biblijskih razsežnosti. Ko doseže obalo, popolnoma razdeja majhno mestece Wick, od tod pa se proti britanski prestolnici širi rušilni val. Londonske oblasti se ne pustijo vznemirjati, saj jih varujejo zapornice na Temzi, ki so znane po tem, da so nepremagljive.

Medtem se Rob Morrison komaj vrne s počitnic, ko ga že pokličejo zaradi vzdrževalnih del na zapornici. Istočasno se njegov odtujen oče, genialni profesor Leonard Morrison, trudi prepričati oblasti, da zapornice ne bodo vzdržale. Ko Rob izve, da je v poplavljenem mestecu Wick, umrl tudi njegov sodelavec, mu postane jasno, da bi tokrat lahko imel njegov oče prav. Toda nihče ju ne posluša.

Zapornica je končno popustila in London zalije nepredstavljivo velik val vode, ki uniči vse pred seboj. Kot vse ostalo končajo pod vodo tudi največje londonske znamenitosti – Big Ben, Tower Bridge, London Eye. Smrti za las uidejo Rob, Sam in Leonard, ki se zdaj zavejo, da lahko evropsko prestolnico rešijo le, če jim uspe priti do poplavljene strojnice in tako izčrpajo vodo. Načrt je izjemno tvegan, toda na nitki visi življenje osmih milijonov ljudi.

TV 3 – KONEC SVETA, nedelja 25. 10. 2009 in nedelja, 1. 11. 2009, ob 20.00 uri

Nad Zemljo se razbesni eno najhujših neurij v zgodovini človeštva, ki doseže moč 6. kategorije, najvišje, odkar človek izvaja meritve. Pariški Eifflov stolp zaradi močnih vetrov dobesedno razpade. Kamnite glave ameriških predsednikov se pod silovitim pritiskom kar sesedajo. Od velikih piramid v Egiptu ostane le še nekaj kupov kamenja, ko tisto področje zapustijo črni vrtinci, ki segajo od tal visoko v nebo.

Ko newyorški muzej naravne zgodovine pričnejo terorizirati trume žab, se poleg znanstvenikov v razlago teh težko razumljivih pojavov vključijo tudi religiozni fanatiki. Kar niti ne preseneča, saj so znanstveniki že leta in leta opozarjali na nevarnosti, ki jih prinašajo klimatske spremembe, a jih nihče ni bil pripravljen poslušati.

Šele zdaj, ko je morda že prepozno, se končno pojavi oseba, ki je pripravljena prisluhniti njihovim opozorilom – to je Judith Carr (Gina Gershon), na novo postavljena direktorica Zvezne agencije za naravne nesreče. Zdaj, ko časa ni več prav veliko, se Judith obrne na diskreditirano znanstvenico Faith Clavell (Shannen Doherty) in preučevalca tornadov Tommyja Tornada (Randy Quaid).

S skupnimi močmi morajo ugotoviti, kaj je tisto, kar je spodbudilo to besnenje vremena in razlog za nastali položaj dokončno odstraniti. Trojici se namreč vse jasneje dozdeva, da na delu niso samo klimatske spremembe, pač pa še nekaj veliko bolj pogubnega – človek.

In res se kmalu izkaže, da ima skupina teroristov v rokah vzvode, s katerimi nadzira vremenske pojave. Še več, svetu zagrozijo, da bodo z nadzorom vremenskih pojavov sprožili napad, kakršnega svet še ni doživel! Tako mora sedaj trojica zbrati pogum in se odpraviti v samo osrčje tega neurja 6. stopnje, za katerega kaže, da bo še povečalo svojo moč in Zemlji prineslo uničenje, ki bi lahko pomenilo tudi konec sveta.

Če vse to povežemo skupaj z intervjuji Stewarta Swerdlova, ki si jih lahko ogledamo na YouTube s srbskimi podnapisi, potem je več kot očitno – nekdo nam nekaj želi sporočiti ali z drugimi besedami – nas programirati.

http://www.youtube.com/view_play_list?p=11F3C6561821232C (intervju Stewart Swerdlow)

Tisto, čemer dajemo pozornost raste in ko smo v strahu, takrat je programiranje uma (mind control) najlažje. In še nekaj – ste opazili, kako v nekaterih zgoraj omenjenih filmih govorijo o »nadzoru« vremenskih pojavov oz. vremenskem vojskovanju? O tem pa več tukaj.

Nekdo bi rekel, ah, le en film, toda ti filmi še kako avtentično predstavljajo določene stvari. Tudi znanstveno fantastični filmi a la Možje v črnem 1 in 2, Dan neodvisnosti, Mars napada, Stik itd. itd.

Kaj lahko storimo ob vsem tem? Ne glede na to, kaj se dogaja v svetu, pomembno je, da delamo na sebi, svojemu umu in duhu, da živimo v harmoniji, notranjemu miru, ljubezni, kajti le-tako lahko soustvarjamo nov svet – svet, ki bo temeljil na vrednotah medsebojnega spoštovanja, radosti, ljubezni in sprejemanja.

Programiranje in kontrola uma delujeta lahko le v primeru, če verjamemo, da smo ločeni od božjega uma. Ko spoznamo, da smo vsi povezani med seboj in del celote, da je božji um vseprisoten in da je v nas ter ko se povežemo s tem virom tudi programiranje izgubi na učinkovitosti in moči, kajti božjega uma, po besedah Stewarta Swerdlova ni mogoče programirati.

To število (7) sta potrdila tako Svetovna zdravstvena organizacija (World Health Organization WHO) kot tudi mehiški minister za zdravstvo Jose Angel Cordova. Vivienne Allan, v imenu WHO programa za zaščito pacientov, pravi: »To je (150 mrtvih več) netočna informacija. To ni informacija, ki je prišla iz WHO. Ponavljam, skupaj je umrlo sedem ljudi in vsi so iz Mehike.«

Po njeni objavi je umrl prvi ameriški državljan, vendar je to vse zelo daleč od pandemije. Vendar je WHO dvignila prašičje gripo na pandemijo »pete faze«, ker je prišlo do širjenja virusa s človeka na človeka v najmanj dveh državah.

Ne glede na dejstva, so uradni predstavniki zdravstva v vladi Velike Britanije izjavili, da bi v pandemiji lahko umrlo več kot 750.000 Britancev. Njihov minister za zdravje, Alan Johnson, je angleškemu spodnjemu domu sporočil, da je bilo v Mehiki 89 smrtnih primerov zaradi virusa.

Četudi ste predstavnik tovarne zdravil, ste lahko presenečeni, zakaj vlade – in mediji – reagirajo tako neodgovorno. V primeru, da vas zanimajo zarotniške teorije, se ozrite do Indonezije in njene ministrice za zdravje Siti Faldilah Supari, ki pravi, da ni izključena možnost, da je virus H1N1 človekov izdelek.

Vir: http://www.wddty.com/03363800372602779674/seven-not-159-swine-flu-deaths-in-mexico.html

V sedanjem času, ki je v znamenju številnih kriz, vsi iščejo rešitve. A rešitev problema lahko najdeš le, če veš, kaj ga je povzročilo. Ali ste se kdaj vprašali, kaj je s to civilizacijo narobe, da je zabredla v sedanjo stisko? Razmišljajmo skupaj.

Finančno krizo, ki je sodu izbila dno, je povzročilo pomanjkanje denarja.

Podjetja, ki odpuščajo delavce, so v stiski, ker ljudje zmanjšujejo število nakupov; nimajo denarja! Zdravstveni in pokojninski sistemi so na robu zloma, ker jim primanjkuje denarja. Na vseh koncih in krajih škriplje, ker ni dovolj denarja …

• Ali ima denar torej kaj skupnega s krizami, s katerimi se soočamo?
• Ali je morda prav on odgovoren zanjo?
• Ali ste kdaj razmišljali, kako denar vpliva na naše življenje?

Poglejmo nekoliko v njegovo ozadje.

Kaj vse ljudje počnemo za denar!

Zanj se prodajamo delodajalcu in opravljamo dela, ki jih ne maramo. Da bi ohranili ustvarjeni nivo osebnega standarda, temu namenjamo vse več našega časa. To nas izpostavlja vse hujšemu stresu, nas vse bolj razoseblja in spreminja v človeški avtomat. Z denarjem si ne moremo kupiti niti zdravja, niti sreče. A o tem ne razmišljamo, dokler ni prepozno.

Usodna odvisnost od denarja

Ne le, da z denarjem pogojujemo najpomembnejše stvari v našem življenju, denar je postal celo motiv za naše delovanje. To se nam zdi popolnoma naravno. Ali se kak naraven proces odvija zaradi denarja? Mar ni absurdno, da se zaradi težav s tako postransko stvarjo, kot je menjalno sredstvo, sesuje celotno svetovno gospodarstvo? Odvisnost od denarja je nenaravna omejitev, ki smo si jo naložili sami.

Skrite pasti denarja

Denar je sicer učinkovito menjalno sredstvo za stvari in usluge. A tu nastopi težava, ki je med poglavitnimi krivci za stisko človeštva. Denar je namreč vezan na sistem obresti, ki predstavljajo prikrito zlo. Posledice zaračunavanja obresti so katastrofalne. Zaradi obresti je denar postal sredstvo manipulacije manjšine z večino.

Kako deluje mehanizem obresti?

Zaradi obresti je denar postal zadolžnica. Ko banke ustvarijo denar, s tem ko odobrijo posojilo, ustvarijo le glavnico. Vendar pa pričakujejo vračilo glavnice z obrestmi, čeprav denarja za obresti niso ustvarile. Denar za obresti naj bi zaslužili skozi poslovanje z drugimi ljudmi. V resnici banke tega denarja ne ustvarijo in enačba se ne izide. Bankam je treba poplačati več, kot so denarja ustvarile.

Naš dopis: Za več razumevanja si poglejte kratek odlomek iz filma Denar kot dolg.

Click here to view the embedded video.

Če bi radi videli celoten film Denar kot dolg si ga lahko ogledate tako, da kliknete tukaj.

Kako pridemo do denarja za plačilo obresti?

V osnovi moramo uporabiti glavnico nekoga drugega. To povzroča pomanjkanje in prisili ljudi, da tekmujejo med sabo za denar, ki ga je premalo. Če pri tem ne uspejo, jih doleti kazen – bankrot. Tekmovalnost je sistemsko vgrajena v strukturo denarnega sistema, ki ga uporabljamo. V tem sistemu mora vedno nekdo izgubiti.

Z obveznostjo plačila obresti je obremenjenega več kot 90% denarja v obtoku, zato mora količina denarja rasti. Vsaka investicija mora prinesti več denarja, kot je vloženega (dobiček).

Na osnovi obrestno obrestnega računa količina denarja eksponentno raste – pri 3% obrestni meri se podvoji v 24 letih. Za ilustracijo: če bi Jožef ob rojstvu Kristusa investiral en pfenig po 4% obrestni meri, bi obrestne obresti že v 1749 letih narasle na vrednost krogle zlata, ki bi bila tako težka, kot Zemlja!

Sistem, v katerega je vgrajena eksponentna rast, mora prej ali slej počiti.

Denarni sistem deluje kot sesalec, ki neprestano srka vire revnih in jih prerazporeja k bogatim. Velike količine denarja se koncentrirajo v rokah vedno manjšega kroga posameznikov in multinacionalk. To ustvarja družbeno polarizacijo. Bogati prejemajo neprekinjeno rento od tistih, ki si morajo denar sposojati, da bi imeli sredstvo menjave.

Države tretjega sveta se v takšnem sistemu nikoli ne bodo mogle izkopati iz dolgov, saj ti naraščajo eksponentno. Naš dopis - poglejmo primer Argentine, ki je bila na začetku prejšnjega stoletja najbolj razvita in najbogatejša južnoameriška država sto let kasneje pa je država zaradi številnih finančnih kriz in najetih kreditov dobesedno pred bankrotom, v revščini živi dobra četrtina njenega prebivalstva.

Vojne v takšnem finančnem sistemu nekaterim prinašajo obilo dobrobiti, zato so silno zaželene. Predstavljajo najboljši vir zaslužka – najprej pri prodaji dragega orožja in uničenju, zatem pa pri kreditiranju ponovne izgradnje, ki državo lahko pahne v ekonomsko odvisnost. Po drugi strani pa v svetovni vojni pride do “globalnega reseta” sistemov, ki bi se sicer zaradi bujne rasti razleteli.

Denar omogoča številne manipulacije, ki učinkovito kradejo ljudem denar iz žepov.

Količina denarja v obtoku naj bi ustrezala vrednosti vsega blaga in uslug. A to že davno ni več res. S prekomernim tiskanjem denarja (inflacija) si bankirji prilastijo družbeno bogastvo, pri čemer se denar razvrednoti. Če podvojiš količino denarja v obtoku, pobereš prebivalstvu polovico denarja iz žepov, ne da bi se ljudje tega jasno zavedali. To občutijo skozi vse višje cene izdelkov in storitev.

Inflacija pomeni masovno družbeno krajo.

Eden finančno najmočnejših ljudi na svetu, Victor Rotschild, je dejal: ”Dovolite mi, da izdajam in kontroliram državni denar, pa me ne zanima, kdo piše zakone”. Finančna oligarhija stoji praktično za vsemi pomembnimi dogodki v svetu.

ZDA so talka Ameriške centralne banke (FED), ki je v privatnih (!) rokah

Z blazno emisijo denarja (inflacija) in nato zmanjševanjem denarne mase (deflacijo) so bile ustvarjene gospodarske krize.

Njihov namen? Prerazporeditev kapitala, lastnine in oblasti.

V obdobju 60 let je dolar izgubil 88% svoje vrednosti.  Leta 1920 je to povzročilo propad 5400 bank, ki so jih nato pokupili za drobiž. S ponovno blazno emisijo (144%) dolarjev pa so leta 1929 izzvali še hujšo krizo, ki je uničila 16000 bank.

Z denarjem so bili v svetu, ki časti denar, doseženi vsi cilji vladajoče oligarhije.

Oktobrsko revolucijo v Rusiji so financirali Rothschildi preko banke Kuhn, Loeb and Company – iste banke, ki je kasneje financirala Hitlerja. Lenin in Trocki sta dobila »skromnih« 50 milijonov ameriških dolarjev. S podporo nasprotnikom demokratičnih režimov v številnih afriških državah je bil omogočen nelegalen prevzem oblasti, države pa so z velikimi krediti pahnili v ekonomsko odvisnost.

V globalni politiki imajo od nekdaj odločilno vlogo veliki svetovni  koncerni.

Nemški kemični koncern IG Farben je omogočil vzpon Hitlerja, ameriški Monsanto pa do danes ustvarja bajne dobičke s prodajo nevarnih kemičnih preparatov, gnojil in gensko spremenjeno hrano.

Nobena politična odločitev, ki je v nasprotju z interesi kapitala, ne more biti sprejeta.

Tudi sedanja finančna kriza ni bila ustvarjena brez razloga. Njen namen je doseči centralizacijo svetovnega nadzora nad svetovnimi financami. Tovrsten predlog je že v postopku na vladi v ZDA. Kdo naj bi nadzor vršil? Kdo drug kot ameriški FED!

Vse poteka v skladu z načrtom ene same globalne države, z eno vlado, eno vojsko, enim plačilnim sredstvom, s popolnim nadzorom svetovne populacije.

Prestrašeno s terorizmom, izstradano v gospodarskih krizah in utrujeno od naravnih nezgod bo svetovno prebivalstvo pripravljeno sprejeti vse. To bo fašistični režim, v katerem drugače mislečih preprosto ne bo. Načrt zanj je naznačen na bankovcu za en dolar.

Denar je ena najuspešnejših prevar, s katerimi je zaslepljeno človeštvo. Povzročil je, da smo se zazrli v materialnost bolj kot bi bilo primerno. Vpliva na čustva – krepi pohlep in nevoščljivost ter ustvarja tekmovalnost, obenem pa daje (lažen) občutek varnosti.

Z njim je instrumentalizirano izkoriščanje človeka po človeku. Kapitalizem je družbeni red, ki omogoča izkoristek vseh registrov tega mehanizma.

Sedanja rešitev za zajezitev sedanje globalne krize: vlade predlagajo finančno pomoč obubožanim bankam in velikim koncernom.

Problem se torej “rešuje” s še več denarja, ki ga bodo potegnili iz žepov davkoplačevalcev in jih tako še bolj zasužnjili. Problem se v resnici še povečuje! Vsak bankovec je pač zadolžnica, ki terja obresti. Takšno reševanje krize je farsa, možna zaradi nevednosti večine ljudi. Mediji, ki so v rokah kapitala, poskrbijo, da prave informacije ne prodrejo.

Kakšna je prava, sistemska rešitev za izhod iz nastalega položaja?

Mehanizem, ki nas je pripeljal v stisko, je treba onesposobiti. Denar bi moral postati pravično menjalno sredstvo, ki ne zahteva plačila obresti. Denar kot ideal bi moral pasti in odstopiti mesto človečnosti.

Svet bi moral sprejeti povsem nova pravila obnašanja, v katerih je dobrobit družbe pred dobrobitjo posameznika, ustvarjanje harmonije z naravo in skrb zanjo pa glavna naloga človeštva.

Najbolje bi bilo, da bi denar kot menjalno sredstvo ukinili in vzpostavili svetovno ekonomijo, ki temelji na uporabi svetovnih virov. Ob pravični razdelitvi je svetovnih virov dovolj za vse človeštvo. Vsakdo naj brez plačila dobi dovolj sredstev za preživetje, da lahko dostojno živi in dela tisto, k čemur ga vleče srce.

Če do spremembe sistema ne bo prišlo, se bo sedanja kriza le odložila in čez čas še močneje izbruhnila v vojnah za vodo, energijo in naftne vire. Po velikem napredku tehnike in tehnologije je zdaj čas, da omogočimo napredek tudi v naših glavah.

Spremeniti moramo temelje medsebojnih odnosov in vse družbene sisteme, ki pokajo po šivih. Preusmeriti se moramo k rešitvam, ki so naravne. Če bomo s tem še odlašali, nas bo narava radikalno prisilila k spremembi pogledov na materialnost in materialno blaginjo. Preživeli bodo lahko pričeli vse znova …

Ali je v povedanem kaj resnice, ste začutili v srcu. Če želite preprečiti črn scenarij, pomagajte vašim prijateljem, da se s to resnico soočijo. Bolje zdaj kot potem, ko ne bo mogoče nič več storiti. En človek res ne more spremeniti sveta, pač pa ga lahko ideja, ki jo ta posreduje drugim.

Da je omenjeno cepljenje proti HPV-ju lahko zelo škodljivo za zdravje naših otrok, smo na naši spletni strani že pisali. V uradnih medijih ni moč zaslediti kakšnih posebnih člankov, ki bi izražali pomisleke glede tega cepljenja, kar je po svoje razumljivo, saj je vse med seboj povezano zdravstvo – politika – mediji.

Tako številne in pomembne informacije za naše zdravje sploh ne pridejo do večine ljudi. Bilo bi zelo zanimivo narediti raziskavo, koliko od tistih mater in očetov, ki so najbolj glasni pri zagovarjanju cepljenje proti HPV, je že dalo svoje hčere cepiti proti HPV-ju. Saj vsi vemo, kako gre – »Po njih dejanjih jih boste spoznali.«

V množici različnih »strokovnih« mnenj iz strankarskih logov je prava osvežitev pogled na celotno problematiko cepljenja proti HPV osebe, ki ima veliko opravka z otroki. Ena izmed takšnih oseb je Olga J. Bahun, ki je predsednica uprave Ustanove – fundacije za pomoč otrokom. Omenjena ustanova že vrsto let pomaga bolnim otrokom in staršem, ki se znajdejo v finančnih stiskah. S svojim delom skrbi za različno preventivo, ki lahko zmanjša obolevnost otrok.

RESNIČNA ZGODBA IZ SLOVENIJE O NEVARNOSTI CEPIV 

Olga J. Bahun nam bo v nadaljevanju predstavila svoje praktične izkušnje ter vedenja o tem, kaj lahko cepivo naredi posameznikom, ki so zaradi vseh škodljivih vplivov okolja skozi genetiko postali imunsko dojemljivi za škodne posledice

Preventivo in program Zoro globoko podpiram, ne podpiram pa nepremišljenega, vsiljivega ravnanja s starši otrok, ki naj bi se jih takole cepilo. Otroci in večina staršev so nepodučeni o cepljenju. Vedo le, kar povedo mediji iz ust posameznikov, ki se za cepljenje zavzemajo (drugim tako mediji niso na voljo).

Nekateri posamezniki in starši, ki jih je (Hvala Bogu!) vse več, pa že malo bolj razmišljajo in se zanimajo za vse koristne in škodne vplive posega. Zadnje raziskave v svetu, ki niti niso več tako sveže, samo mi smo za časom, so pokazale, da ni povsem rožnato cepljenje proti HPV. Kaj meni neki IVZ pri nas, ki je tudi sam ¨Nabavni sektor cepiv¨ v krepki navezi s posameznimi strokovnjaki, ki pri tem sodelujejo, me ravno ne zanima.

Tako, kot mnoge osveščene starše ne (ki se tresoči pripravljajo na pogovor s komisijo na MZZ ker so zavrnili cepljenje otroka v upanju, da bo ministrstvo podprlo njihovo odločitev)! Tako kot tudi ne vse starše, ki v strahu čakajo, kaj bo nastalo iz vseh teh ¨dobronamernih¨pobud. Seveda se bojijo javno govoriti o tem, kaj šele, da bi upal kdo neposredno javno reči.

Verjamem, da se k cepljenju nagiba vsakdo, ki je sam skusil tovrstni karcinom ali kdo izmed njegovih bližnjih, pa vendarle je cepivo preveč sveže, da bi lahko sodili o koristnosti, če se torej kaj zalomi, so posledice lahko dolgotrajne, kot je dolgotrajen učinek cepiva, če le to deluje. Dokazov, da bo zaradi cepiva res manj obolevnosti pri tej generaciji žensk, ki so sedaj otroci ali dekleta, ni in jih ne more biti. Kajti dolgoročno nihče ne more napovedati realno, kako bo.

Zavajanje ljudi je res neprimerno, primerna je le resnica, torej poučevanje o bolezni, opcijah, koristi in možnih škodnih posledic tako v primeru cepljenja, kot v primeru ne cepljenja. In osveščati, pošteno (ne zavajajoče!!!), nevtralno, poučevati ljudi o obeh opcijah je smiselno in nato ljudem, ki gredo skozi vse te nauke dopustiti, da se sami odločajo o tem, katero pot bodo izbrali.

In tisti, ki naj bi se odločili za opcijo Cepiti se … no, ti naj bi bili potem deležni brezplačnega cepljenja, in nič drugače! Seveda pa tudi, ko bi se odločili, obstajajo testi, ki vsaj približno (100 odsotnosti pač ni) pokažejo, če obstaja kakršna koli možnost za škodne posledice, jim omogočiti pred cepljenjem testiranje varnosti in šele nato cepljenje.

Ko ti otrok dolgotrajno zboli zaradi tega, ker si ga kot starš dal v postopek cepljenja, kot narekuje zakon, ni poti nazaj in vse življenje nosiš to največje mogoče breme na svoji duši, zakaj si to dopustil, zakaj se nisi poučil, zakaj si verjel, zaupal, zakaji sem in tja, vsak dan, ko otroka pogledaš, vsak trenutek, do konca svojega življenja.

Vprašanje pa, če ni to daljše od otrokovega, saj to, da je propad otroka posledica cepljenja, izredno težko dokažeš. Morda se da, morda imaš srečo, pa še tedaj, če res najdeš dokaze, kaj ti pomagajo, otroku ni več pomoči. In menim, da niso več časi, ko so žene in mladenke rojevale otroke kar po spisku in je pač eden zbolel, mnogo družin ima le enega, dva in če se z enim kaj zgodi, je življenja, ki bi te razveseljevalo, konec!

In tedaj pomisliš, da bi otrok morda manj trpel ali imel dejansko zaradi razvoja medicine, predvsem preventive, (ne farmacije) več možnosti, če bi zbolel. Vemo, da ne le HPV, ampak večino karcinomov povzročajo virusi (toplice, bolni in otroci skupaj …, bazeni in socializacija), in porast le teh diagnoz je nastal, ko smo pričeli umetno posegati v obrambne sposobnosti organizmov, ko smo začeli z uvajanjem kemije in beganjem naših imunskih sistemov z nekimi našimi zunanjimi in nenaravnimi ukazi, ki jih je nek imunski sistem dojel, drugi spet ne.

Če se vrnem še k temu, kako potekajo kratkoročna opazovanja posledic cepljenja – to je zgodba zase, takojšnja reakcija, reakcije nekaj ur po, nekaj dni po in, če je res sreča, redka so cepiva, še nekaj mesecev po …. Kaj pa let? Pri tistih, ki imajo blage reakcije takoj ali nekaj ur po? Pri tistih, ki dobijo tako imenovano cepilno bolezen, ki nekako zbledi, pa si pretentan, da je vsega konec, a ni, ker virus malce zamre za nekaj časa navzven, znotraj pa se dogaja prava vojna, telo oslabljeno od antibiotikov, od emulgatorjev, barvil, onesnaženosti, skrbi, kroničnih bolezni…

Oslabljeni živi virusi, kam jih telo pospravi, kolikšne posledice nastanejo znotraj organizma, kje, kako jih najti, kako dokazati? Ja, pač, otroci, najstniki, odrasli, zbolijo čez nekaj let za npr. neke vrste Multiplo sklerozo, za Mišično distrofijo, pri treh letih za Cerebralno paralizo, še najpogosteje epilepsijo, disleksijo, hiperaktivnostjo, neštetimi alergijami, pa ALS (odrasli po cepljenju proti klopnemu meningoencefalitisu), neke vrste revmo (vse bolj kot ne je pod diagnozo neopredeljeno kot neopredeljena Miopatija, epilepsija, netipična vrsta Multiple skleroze…)…

Lahko kdo zatrdi podkrepljeno z dokazi, da ni povezav? Ne more! In zakaj so potem lahko povzročitelji onesnaženost, pesticidi, cepiva pa se vnaša neposredno v telo v večini skozi injekcijsko iglo. In farmakologija, zdravstvo …ja, tam je denar in nuja ljudi, da gredo k zdravnikom, kam pa, potem pristopi še socialna, pa patronažne službe, vsi, da bi se težke starše, ki brskajo, iščejo, kličejo, uporabljajo internet, najdejo strokovnjake… prikrili, odvzeli, skrili… Da, žal se to dogaja!

Tudi vsi v omenjenem sistemu, ki stopijo staršem naproti, so odrezani, odvzame se jim licenca, naredi nastavljena afera, vse, da se jih uniči, da jim zmanjka poguma, moči, da se bojijo za obstoj svojih otrok, družine, usode. Z razvojem tehnologije, predvsem interneta in povezav s svetom smo vsi, katerih otroci ali sami smo žrtve tega, dobili večjo moč in razsežnosti, saj lahko (razen tiste še vedno večine posameznikov, ki se bojijo) zavpijemo vsemu svetu, kaj se nam je zgodilo, se najdemo.

Pa vendarle, še v najrazvitejših državah se zelo težko doseže, da ti kdo prisluhne, kaj šele pri nas. In ko zatuliš, bi rad vse, kar veš in kar je tebi kristalno jasno, tudi dokazal, tu pa se zalomi skoraj vsem preostalim pogumnežem. Da, tu je vsega konec pri večini, razen izredno redkih primerov.

No, dokazi pa so mogoči, če ti nekako uspe priti do drznega strokovnjaka, ki ima tehnologijo, pogum, znanje in če ti seveda uspe, da otrok ali sam preživiš vse prej omenjeno, s tem si pridobiš čas in s časom morda tudi nove priložnosti dokazovanja. Če …, če, cepiva ne bi bila narejena tako, da s časoma izpuhtijo v najpogosteje preiskovanih telesnih sestavinah, ko nam npr. prerastejo lasje, ko se jih strižeš in v njih ni zaznati težkih kovin in strupov, s tem, ko se telo, še posebej pri otroku, obnovi z vsemi vnesenimi degeneracijami, ko otroku ostane kaka cista v glavi, ali zboli za levkemijo, ali…vse je genetsko ali slučajno na koncu v državi, kjer si bil žrtev zaradi obveznega in brezplačnega cepljenja.

Saj res ne moreš oporekati, razen, če se poleg vsega (seveda ne smeš biti sebičen ampak moraš delovati v dobrobit družbe – kaj pa jaz, mar ne bi moral imeti najprej rad sebe, da imam lahko druge?) še ne zavedaš, da si konec koncev prav to isto cepljenje plačal, kot ga bomo plačevali vsi državljani skozi proračun in davke, obiske zdravnikov. Ampak, tega se seveda ne govori.

Ali pa se bo odškrtnilo celo malce dobavitelju cepiv, za toliko jih kupimo, koliko nam daste. Menim, da je dovolj drugih stvari veliko bolj perečih v teh časih, ki jih je potrebno reševati, da je malce neprimeren čas, da bi še dodatno povzročali invalidnost tistih posameznih žrtev, ki bi jim cepivo pustilo škodne posledice. Glede na prirastek Slovencev raje čuvajmo tiste otroke, ki se nam rodijo, zanje naredimo vse, da bodo lahko čim bolj razvili svoj imunski potencial glede na okoliščine, ne naredimo napake, ki nas bo stala človeštvo.

Vse, kar sem napisala, ni iz trte izvito, sem mala kapljica na tem planetu, a v svojem obdobju skrbi za otroka, ki je dokazano zbolel zaradi cepiva (sprejel se je zakon o povračilu odškodnine v primeru poškodbe pri cepljenju – zelo prebrisan zakon, ki je bil pisan na podlagi edine tožbe proti državi, a mnenje Višjega sodišča, da je cepljenje nevarna dejavnost, je zelo vredno!), sem vse to doživela in preživela ter živim!

In hvala tehnologiji ter vsem pogumnim posameznikom, strokovnjakom, sorodnikom, mojemu možu, drugi hčerki ter predvsem volji prizadete hčerke do življenja z nemogoče borbeno močjo, da smo uspeli preživeti, prestati vse raziskave, hčerki maksimalno pomagati, da je sedaj najstnica s sicer eno malenkostjo, da ima okvarjen imunski sistem, kar se za kratko obdobje zgodi posamezniku, ki se zdravi za rakom.

Izogibati se mora bacilom, ljudem (v šolo gre na izpite)… Njena okvara je doživljenjska, s cisto na Epifizi je zmedena njena biološka ura (s prevelikim izločanjem melatonina), ogroženo njeno življenje, če ji začne rasti, ker je na mestu, kjer je operacija nemogoča, kot lev se je borila skupaj z nami, svojo družino in posameznimi strokovnjaki, da danes zopet hodi, celo pleše lahko vsake nekaj mesecev, ko ni hudo bolečega vnetja kosti, sklepov, predvsem pa rasnih con.

Epilepsija, ki se je pričela pri petih letih in pol, je ozdravljena, pa ne s klasično medicino ampak s komplementarno v kombinaciji z zdravljenjem nevrologov v Avstriji (kamor lovke, hvala bogu, niso segle, saj smo skrivali), je pustila posledice v kratkotrajnem pomnjenju in koncentraciji… Da o ostalih 20 diagnozah ne govorim…

Da, nekateri otroci so čudežni, da jim ni para na svetu! Pa tudi ljubezen in borbenost staršev, katere se otrok zaveda, dela čudeže, telepatsko čuti, da se res boriš, da se ne daš, ne omagaš, ne prenehaš ne le verjeti, ampak se boriti, tudi, ko je najhuje in se potrudi tudi on. A hčerka nikoli, tako kot ne jaz, ne mož, ne njena sestrica, ni in ne bo mogla pozabiti, otroštvo ji je bilo v celoti odvzeto!

Pa tudi zdravje, za vedno, novega telesa ji ne moremo dati, vse ostalo smo ji dali! Borili smo se kot Levi in sedaj se borimo za druge otroke. Nič nimamo z nikomer, ki se bori za svobodo odločanja, čeprav jih globoko podpiramo v nekaterih borbah in smo veliki prijatelji, saj delajo Božansko delo, borimo se s posamezniki, z otroci, ki so žrtve posledic cepljenja in njihovimi starši, potiho, vozimo jih po svetu in jih zdravimo, kot najbolje znamo, se zjočemo skupaj, se pogledamo in razumemo brez besed.

Besede in glasni nastopi so odveč! Ko se ti enkrat to zgodi, si vesel, da nisi ostal čisto sam, kajti večinoma vsi, ki so bili del tvojega življenja prej, te zapustijo! In to je dodatni udarec, ker razmišljajo tako, kot jim velevajo mediji, družba, politiki, zakoni. Ti pa nisi več enak!

In, če proizvajalec po aferi v Ameriki zato, ker je premalo oslabljeni virus v cepivu (virusi so najbolj zvita živa mikro bitja) prešel pri samem proizvajalcu skozi vse varnostne teste in so ga vbrizgali v nešteto cepljenih ljudi po vsem svetu, ter nato tudi proizvajalec v Evropi, ne le ukine proizvodnjo, ampak pozove vse države, naj to cepivo vrnejo nazaj in ga ne moreš kupiti nikjer več, razen v Afriki in v nerazvitem svetu, kjer je zaradi revščine ostal, ker si vračila niso mogli zaradi denarne izgube privoščiti (raje gradijo tam, tudi naši strokovnjaki bolnišnice – npr. za epileptike in to ravno tisti, ki so prej cepili in tržili proizvode farmakološkim mogotcev, verjetno zaradi tega, ker so ugotovili, koliko škode so proizvodi pustili na zdravju ljudi), je vse jasno.

Ko pozove vse ljudi po svetu, da naj se pridejo cepiti z drugim cepivom, da preprečijo, da bi zboleli zaradi posledic cepljenja s tem… In to javno! Ko Slovenijo, kot starš pisno preko e-pošte in še telefonsko opozoriš (ravno IVZ – vse posamezne izpostave z matičnim), da je cepivo umaknjeno z vsega razvitega sveta ter jih po predhodnem pogovoru tako s strokovnjaki proizvajalca, kot tudi WHO-ja opozoriš, da bi bil čas, da cepivo zamenjajo – da potem ti je jasno, kje živiš.

Odgovor proizvajalca je, da mu je žal, da živiš v nerazvitem delu sveta. Ko strokovnjak na WHO ju, ki je odredil ukinitev proizvodnje cepiva – zanimivo – ravno na hčerkin deseti rojstni dan, sedmo leto po cepljenju, se je proizvodnja ustavila – ostane brez besed, ja tedaj ti je po letih borbe, iskanja diagnoz, vzroka in kasneje tudi dokazov, ki so tako pomembni a že v začetku jasni, saj se je reakcija začela natanko 12 ur po cepljenju. Zaradi te reakcije je bila izolacijsko hospitalizirana, a dokazov je bilo še vedno premalo…

In še s temi bi me pretentali, če bi se le hotela pustiti, kar bi se, če ne bi bila sama zdravstveno izobražena. Ko so zdravniki iz, na našo veliko obžalovanje, Šrilanke, hoteli poslati apel za tvojega otroka našemu ministrstvu, v bran ostalih domačih otrok tik pred katastrofo, ki jim je to preprečila (še pred umikom cepiva, ker so zaradi življenja in cepljenja tam verjetno bolj poznali posledice tega dotičnega cepiva), da, tedaj je jasno, da je nevarno…

In, na zadnje, še en dokaz je v njenih možganih ter po telesu, dobimo pa ga lahko na samem koncu, preko mrliškega oglednika. Grozno, kajne?

Zato, politiki, previdno, ne vlecite potez, ki lahko pripeljejo do hudih posledic družbe (mar ni že preveč neplodnih deklet???) na katere sem vas vsaj jaz, ki sem si obenem sprala dušo (sedaj imam mirno vest, da nisem molčala ampak ukrepala, kot zmorem in znam), že v naprej opozorila! Ne boste mogli reči, da niste vedeli …

Kljub izjemno široki uporabi v sodobni prehrani povzroča zaskrbljujoče simptome, od izgube spomina, pa vse do tumorja na možganih. FDA (ameriška uprava za hrano in zdravila), ga je odobrila kot »varen« dodatek hrani, toda v resnici je aspartam ena izmed najnevarnejših snovi, ki jo mešajo v hrano nepoučene javnosti.

Aspartam je strokovno ime za umetni sladkor, znan tudi pod zaščitenimi imeni NutraSweet, Equal, Spoonful, Equal-Measure itd. Odkrili so ga po naključju leta 1965, ko je James Schlatter, kemik družbe G. D. Searle, testiral neko zdravilo proti čiru na želodcu.

Leta 1981 je bil aspartam odobren za uporabo v hrani, za sladkanje gaziranih pijač pa leta 1983. Leta 1985 je družba Monsanto kupila družbo G. D. Searle, ki jo je potem razdelila na dve samostojni hčerinski družbi, Searle Pharmaceuticals in NutraSweet Company.

Aspartam je kriv za več kot 75 odstotkov negativnih reakcij na živilske aditive, ki jih prijavljajo na FDA. Mnoge izmed teh reakcij so zelo resne, med njimi epileptični napadi in smrt, kot je mogoče prebrati že februarja 1994 v poročilu ameriškega ministrstva zdravja in socialnih služb.

Med 90 različnimi dokumentiranimi simptomi zaradi aspartama, ki so navedeni v tem poročilu, so glavoboli in migrene, vrtoglavica, izguba zavesti, slabost, otrplost, krči v mišicah, povečanje teže, kožni izpuščaj, depresija, utrujenost, razdražljivost, pospešeno delovanje srca, nespečnost, težave z vidom, izguba sluha, težave z dihanjem, napadi panike, motnje v govoru, izguba okusa, brenčanje v ušesih, vrtoglavica, oteženo pomnjenje in bolečine v sklepih.

Znanstveniki, ki so proučevali stranske učinke aspartama, ugotavljajo, da uživanje tega sredstva lahko povzroči, spodbudi ali poslabša kronične bolezni, kot so tumor na možganih, multipla skleroza, epilepsija, sindrom kronične utrujenosti, Parkinsonova bolezen, Alzheimerjeva bolezen, duševna zaostalost, limfom, deformacije pri novorojenčkih, bolečine v mišicah in diabetes.

Glavne sestavine aspartama so: aspartinska kislina (40%), fenilalanin (50%) in metanol (10%). Še posebej problematičen je metanol, ki je smrtno nevaren strup. Pri segrevanju aspartama nad 30 stopinj Celzija se tvori prosti metanol, ki lahko povzroči zastrupitev.

In še priporočilo za konec – ko boste naslednjič kupili kakšen proizvod, na katerem piše z velikimi črkami (BREZ SLADKORJA!), si poglejte droben tekst na etiketi. Če bo na njej pisalo, da vsebuje aspartam, potem se igrate s svojim zdravjem in zdravjem vaših otrok. Zato dvakrat premislite, kaj boste storili, ko vas bo vaš malček naslednjič prosil za žvečilni gumi brez sladkorja …

P.S. Monsantov patent za aspartam bo kmalu potekel, kar pomeni, da bo omenjeno umetno sladilo še bolj na široko zastopano v živilih. Sicer pa je Monsanto že patentiral nov izdelek – Neotame, ki je desetkrat močnejši od aspartama in precej bolj škodljiv.

P.P.S. Mimogrede, v ZDA živilsko – farmacevtski lobi intenzivno dela na tem, da aspartama ne bi bilo več obvezno navesti v deklaracijah na živilih, kar pomeni, da v tem primeru sploh ne bi mogli vedeti, da določeno živilo vsebuje aspartam.

Trenutno kombinirana terapija predstavlja najbolj konkretno in uspešno zdravljenje za paciente, ki so okuženi z virusom HIV, je povedal profesor Jens Lundgren iz Univerze v Kobenhavnu.

Nova terapija prepreči virusu, da se razmnožuje v ljudeh; ko se ta procesa ustavi, začne število CD4+T imunskih celic naraščati in pacienti, pri katerih bi se sicer razvil AIDS in bi umrli, preživijo. Če s terapijo nadaljujejo, se za pacienta ne more več trditi, da trpi za infekcijo ali boleznijo, je še povedal Lundgren. Je pa še vedno okužen, saj virusa ne uničijo.

Pred časom smo v Reviji Misteriji zasledili razmišljanje, da naj bi virus AIDS-a prišel celo iz vesolja, a se to zdi bolj znanstvena fantastika, saj dokazov za kaj takega ni, so pa dokazi o malo drugačni resnici o virusu AIDS-a. Če želimo bolj razumeti pojav virusa AIDS-a, moramo poznati ozadje le-tega – zakaj je bil ustvarjen in kdo ga je ustvaril. Da, prav ste prebrali – virus AIDS-a je bil po številnih informacijah, ki so dandanes dostopne, ustvarjen v laboratoriju.

Obstaja teorija, da naj bi bil Rimski klub začetnik enega izmed največjih genocidov v svetovni zgodovini, in sicer namerne razširitve virusa AIDS-a. Po nekaterih virih so, po strogo tajnem poročilu Rimskega kluba, virus razvili v CII-nih laboratorijih. Domnevni načrt je bil namenjen »iztrebljanju« latinskoameriške in homoseksualne skupnosti.

Kdo je pravzaprav Rimski klub? Ta klub je leta 1968 ustanovil italijanski industrialec Aurelio Pecci in je elitni klub globalistov, zagovornikov enotne svetovne vlade, ki skušajo s tesnimi povezavami z vladajočo elito (Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad) mednarodno politiko in gospodarstvo obrniti sebi v prid.

Prvič je Rimski klub nase opozoril leta 1972, ko je bila objavljena knjiga Omejevanje rasti, v kateri je Rimski klub opozarjal, da so viri zemeljskih surovin že dodobra izčrpani in opozoril na negativne posledice, ki jih utegne imeti hitro naraščanje svetovne populacije. Omenjena knjiga je postala uspešnica, prodali so je več kot štiri milijone izvodov in prevedli v 30 jezikov.

Toliko na kratko o Rimskem klubu in njegovi ustanovitvi in vlogi v svetu. Eden izmed raziskovalcev, ki jih zanima resnica o AIDS-u, je bil tudi William Cooper. Če bi bile njegove informacije, ki jih je odkril, res tako nedolžne, potem se vprašajmo, zakaj so ga 5. novembra 2001 »ubile sile za uveljavljanje zakonitosti«?

William Cooper je odkril, da se je projekt razvoja virusa AIDS-a tajno imenoval MK-NAOMI. Glede na Cooperjeva odkritja, so Afriko s tem virusom inficirali leta 1977, ko so Afričane cepili proti kozam. Ameriška populacija pa naj bi bila okužena leta 1978 s cepivom proti hepatitisu B, prek Centra za nadzor bolezni in newyorškega Centra za transfuzijo.

A omenjeni primer ni edini, ko naj bi oblasti poskušale obvladovati populacijo. Že leta 1948 je George W. McKennan iz ameriškega zunanjega ministrstva poudaril potrebo, da bi ZDA razvile program za obvladovanje hitrega naraščanja prebivalstva.

Omenjeni MK-NAOMI ni bil prvi raziskovalni program CIE, temveč so že prej obstajali trije podobni projekti. V projektu MK-ULTRA so razvili sintetično snov, ki omogoči nadzor mišljenja in povzroča spremembe vedenja. Temu projektu sta sledila projekta MK-SEARCH in MK-OFTEN, katerih namen je bil razviti sintetično-biološkega povzročitelja bolezni, ki mu imunski sistem ne bi mogel kljubovati.

Vsa zgoraj navedena dejstva so jasno dokumentirana že v Listini o svobodnem informiranju, ki govori o umazanih preteklosti ameriških poskusov z ljudmi. V tridesetih letih 20. stoletja so bili ameriški vojaki in civilisti, bolniki raznih bolnišnic, poskusni zajčki, saj so jih izpostavili različnim stopnjam sevanja. Vrnemo pa se lahko v malo bližjo preteklost – zalivsko vojno, saj so v njej vojakom dajali mešanico eksperimentalnih drog, ki so tisočim pustile posledice, poznane kot »sindrom zalivske vojne«.

V informacijo tudi tole – celo predsednik ZDA, Bill Clinton, je 3. oktobra 1995 moral končno priznati, da so se v preteklosti poskusi s sevanjem zares dogajali in da je vlada dolžna plačati odškodnino.

Ko začnemo malo bolj raziskovati, ugotovimo, da informacijam o teh projektih, kar ni konca. Letos je tudi v Sloveniji izšla zanimiva knjiga avtorja Michaela Bradleya, ki ima naslov Vodnik po tajnih združbah. Če želite še kaj več izvedeti o tajnih združbah in kaj vse je v njihovem ozadju, vam omenjeno knjigo toplo priporočamo. V njej je še bolj v podrobnosti opisan projekt razvoja AIDS-a.

Obiska vredne spletne strani pa so tudi naslednje:

www.thewatcherfiles.com
www.infowars.com

Obolevnost in smrtnost za različnimi nalezljivimi boleznimi je padla za 90% še pred uvedbo kateregakoli cepiva.

Zakaj študentje medicine torej verjamejo, da cepljenje preprečuje bolezni?

Stvar je preprosta. Na medicinskih fakultetah, tudi v Ljubljani, študentom ne pokažejo celotnega zgornjega grafa. Odrežejo levi del grafa, kjer je prikazano, da je obolevnost ali smrtnost za različnimi nalezljivimi boleznimi padla za 90% še pred uvedbo cepljenja. Na grafu se jasno vidi, da je obolevnosti in smrtnost glede davice, oslovskega kašlja in ošpic padala bistveno hitreje pred uvedbo cepljenja.

V medicinskih učbenikih prikazujejo le desni del grafa, ki prikazuje leta po uvedbi cepljenja, kjer se smrtnost in obolevnost tudi zmanjšuje, toda bistveno počasneje kot pred cepljenjem. Lahko bi rekli, da je cepljenje, ki je izredno nevarno za naše zdravje, upočasnilo upadanje smrtnih primerov in obolevnosti.

Ker večina študentov ne ve, da z njimi manipulirajo, verjamejo, da so cepiva učinkovita. Da je to medicinski čudež! Da je cepljenje iztrebilo bolezni. Tudi jaz sem pri študiju imunologije zaključila natančno to. Zanimivo je, da nikjer ni prikazanih grafov za bolezni, ki so izginile same (kuga, kolera, tifus, škrlatinka…). Proti tem boleznim niso nikoli cepili.

Zdravje je posledica zdravega načina življenja

Cepljenje je milijardni posel, zato farmacevtska industrija in uradna medicina načrtno zavajata ljudi o pozitivnih učinkih cepiv. Nikoli ne bodo povedali, kako škodljiva so v resnici cepiva. Dejansko je to prikrito zaslužkarstvo pod plaščem humanosti. Večina ljudi še vedno verjame uradni medicini, tudi glede cepiv.

Dejansko so ljudje indoktrinirani, v transu. Kot nekoč, ko so ljudje verjeli, da je Zemlja ploščata. Kdor ne verjame, da so cepiva fantastična za naše zdravje, je krivoverec. Toda zdravja ne moreš nikoli kupiti pri zdravniku in v lekarni, zdravje je posledica zdravega načina življenja.

Vir: mag. Karin Rižner v članku na http://www.ekorega.net/news.php?a=single&id=533

P.S. Zanimiv članek o škodljivosti cepljenja si lahko preberete tudi TUKAJ!.

Rane, ki jih redno oskrbujejo z medom, pa najsi gre za urno ali dnevno oskrbovanje, odvisno od resnosti in obsežnosti ran, navadno postanejo sterilne v roku treh do desetih dni. Med je še posebej učinkovito sredstvo za negovanje ran, ki so se inficirale ali pa se ne morejo zapreti oziroma pozdraviti.

Raziskovalci na fundaciji North West Wales NHS Trust v Bangoru trdijo, da lahko med pomaga pri celjenju ran po laparoskopiji oz. pri operaciji, ki jo imenujejo tudi »ključavnična luknja«, preko katere odstranjujejo rakave tvorbe.

Med se je znašel na vrhu kar osemnajstih raziskav, ki so pod drobnogled vzele razne terapije, ki zadevajo celjenje ran, tudi take, pri katerih uporabljajo razne ličinke. Nekatere znanstvene razprave so bile pripravljene celo pred 60 leti, v času, ko so uporabo medu za celjenje ran zamenjali z antibiotiki.

Vodilni med raziskovalci, Dr. Fasal Rauf Khan, na to pravi: »Med lahko uporabimo za steriliziranje inficiranih ran, pospeši pa lahko tudi celjenje in preprečuje rast tumorjev, še posebej v laparoskopiji.«

Vir: International Journal of Clinical Practice, 2007; 61: 1705-7 in www.wddty.com