Psihiatrija in človekovo duševno zdravje
V psihiatričnih krogih že vrsto let velja ortodoksno prepričanje, da je temeljni vzrok človekovih duševnih težav biološki, se pravi da gre biokemijsko neravnovesje v možganih ali pa je prisotna genetska nepravilnost, lahko pa tudi celo oboje.
Skratka, če imajo ljudje duševne stiske in težave ter so zapadli v depresijo naj bi bil razlog v biokemijskemu neravnovesju v možganih, ki ga je potrebno »uravnavati« s psihofarmaki (zdravili za depresijo).
Vendar pa so neodvisni raziskovalci dognali, da niti ene psihiatrične diagnoze ni mogoče potrditi z biokemičnim, radiološkim ali kakim drugim laboratorijskim testom. Zanašanje zdravnikov in psihiatrov na biologijo, kot odločujoči dejavnik za psihiatrične motnje temelji bolj na verovanju kot na pravem znanstvenem raziskovanju.
V časopisu Chicago Tribune z dne 20. marca 2001 je bilo napisano tudi naslednje: »Dejstvo je, da kljub večdesetletnim raziskovanjem doslej niso odkrili niti enega samega gena, ki bi bil odgovoren za duševno bolezen.«
Kot rečeno – biokemični model duševnih bolezni ostaja nedokazana predpostavka. Leta 2002 je moral Kraljevi kolegij psihiatrov priznati, da so zdravila proti depresiji (selektivni inhibitorji ponovnega prevzema serotonina ali SSRI), kot so prozac, paxil in efexor, učinkovita le v približno 50 do 60 odstotkih.
Pacienti že leta govorijo zdravnikom, da jim je težko opustiti antidepresive, kar dokazuje, da kljub drugačnim trditvam farmacevtov in psihiatrov – antidepresivi v resnici povzročajo tudi zasvojenost.
Značilen medicinski pristop je »zatreti« zaskbljenost, jezo, strah ali druga neprijetna čustva, ki jih lahko imajo ljudje. Toda zatiranje bolezenskih znakov ni dovolj, kajti zatrtje lahko le začasno ublaži simptome, na dolgi rok pa bolj malo zdravi, kajti zdravila lahko človekova zatrta čustva še bolj globoko potisnejo v podzavest.
Dr. William Glasser, znani ameriški psihiater, je eden redkih v svetu, ki zagovarja drugačno stališče, kar se tiče zdravljenja duševnih bolezni. S svojo realitetno terapijo ter teorijo izbire je pomagal že mnogo ljudem. Dr. Glasser pravi, da ljudje, ki depresirajo, pravzaprav niso bolni, temveč nesrečni. Človek, ki je nesrečen oz. nezadovoljen z določenim vidikom svojega življenja »ustvarjalno« išče rešitev svojega problema in depresiranje je ena izmed takšnih izbir.
Takoj, ko se spremenijo določeni pogoji v človekovem življenju, ko je problem rešen, depresija ravno tako skrivnostno, kot je prišla tudi izgine. Včasih se to zgodi spontano, saj se človekovo življenje spremeni, a to so bolj redki primeri. Veliko pogosteje se lahko depresija (oz. depresiranje, kot pravi dr. Glasser) ozdravi na način, da psihiater skozi pogovor (realitetno terapijo) razkrije vzrok zakaj je do tega zdravstvenega stanja (nesrečnosti, žalosti, depresije) prišlo ter se začnejo odpravljati vzroki in ne posledice.
Vsem, ki vas zanima več o tematiki o kateri smo danes pisali toplo priporočamo v branje odlično knjigo dr. Williama Glasserja z naslovom Opozorilo: Psihiatrija je lahko nevarna za vaše duševno zdravje. To je zagotovo knjiga, ki vam bo razkrila marsikaj, ne samo o vašem duševnem zdravju, temveč tudi o duševnem zdravju vaših najbližjih.
Vir: Deloma povzeto po uvodu knjige Williama Glasserja: Opozorilo: Psihiatrija je lahko nevarna za vaše duševno zdravje.
- August 25th
Zanimiv članek. Se strinjam, da se ne da kar tako preprosto zaključiti, da so za vse duševne bolezni krivi biološki dejavniki. Pa vseeno tudi avtorjevo razmišljanje ni povsem korektno. V drugem odstavku je vidna prehitra in neustrezna generalizacija duševnih težav na depresijo. Depresija je zgolj eden od mnogih sindromov, s katerimi se ukvarja psihiatrija in seveda tudi psihofarmakov ne moremo preprosto enačiti z antidepresivi (ne smemo pozabiti nor. na antipsihotike ali anksiolitike, če omenim le najbolj znane).
Nadalje me zanima, kateri naj bi bili ti neodvisni raziskovalci, ki so dognali, da nobene sihiatrične diagnoze ni mogoče potrditi z biokemičnim, radiološkim ali kakim drugim laboratorijskim testom. Tega namreč še nisem slišal. Sem ap slišal za mnogo raziskav rzališnih priznanih zansntvenikov, ki so ugotovili obratno. Pa za rzaliko od avtorja članke ne bom govoril o ekstremih – ne pravim, da se vse da dokazat z biološkimi meritvami, a nekaj se zagotovo da.
Naprej – čeprav mogoče (ali celo verjetno) drži, da niso odkrili nobenega gena, ki bi sam zase bil odločilen za neko duševno bolezen, to ne izključuje bioloških vzrokov. Konec koncev so mnoge raziskave pokazale, da k določenim boleznim prispevajo (ne nujno,d a o njih v celoti odločajo) kombinacije številnih genov. In tudi če to ne bi držalo (pa drži!), s tem še vedno ne bi dokazali neresničnosti biološkega modela. Saj vendar vsi vemo, da geni niso edini biološki dejavnik. Velik vpliv imajo tudi različni nevrotransmiterji, hormoni ipd. a to ni moje področje, zato ne bom navajal primerov. Lahko pa napišem kaj o kortikalnih spremembah. Predvidevam, da avtor članka pozna paradigmatske nevrološke bolnike, npr. Phineasa Gage-a. C kolikor to drži, mu je verjetno jasno, da je bilo njegovo sprememnjeno vedenje&osebnost posledica nesreče, ki je poškodovala njegov orbitofrontalni lobus. Seveda ne gre za osamljen primer, je pa mogoče najbolj poznan, zato sem ga izpostavil.
Nadalje zaznavam protislovje v tem članku – avtor najprej piše o raziskavah, ki naj bi pokazale, da biološki model ne drži, nato pa navede, da je Kraljevi kolegij psihiatrov ugotovil, da so antidepresivi uspešni v 50-60% – torej v dobri polovici primerov biološki model drži!
Se pa strinjam s 7. odstavkom – to gotovo drži in tudi sam sem mnenja, da psihofarmakoterapija ponavadi sama zase ne more dokončno rešiti težav, jih pa lahko (poanvadi) uspešno blaži. V akutnih primerih je blaženje simptomatike tako ali tako najpomembnejše, med remisijami pa je čas, da poskrbimo tudi za odpravljanje vzrokov simptomov (In tu psihofarmaki res niso učinkoviti).
Skratka, zanimiv članek. Podpiram idejo, da se s “kemijo” ne da vsega rešiti, a mislim, da izbrani pristop ni bil najprimernejši. Konec koncev se tudi večina psihiatrov (da kliničnih psihologov in psihoterapevtov niti ne omenjam) zelo dobro azveda, da je farmakoterapija samo ena izmed terapij in da je v večini primerov najboljša kombinacija psihofarmakoterapije s psihoterapijo (npr. Glasserjevo realitetno terapijo) in mogoče še socioterapijo.
Cloveku je dana bioloska nagnjenost npr. k samomoru, ki je zapisana v dednem zapisu. Stvar so npr. dokazali na mrtvih mozganih samomorilcev in njihovih sorodnikov in jih primerjali z mozgani oseb, ki so umrli normalne smrti in opazili povecano kolicino nekega hormona(moram preveriti) pri samomorilcih. Podobne strukture, celo mehanicne poskodbe(razjede) so nasli pri homoseksualcih, pedofilih.
Psihologija je kljub vsemu se vedno druzboslovna veda, ki se je odcepila od filozofije, sociologije a ne more preko svojega tipicnega razmisljanja in stigmatiziranja ter stereotipov in raziskovanja, podobno kot sociologija. Da bi naredila korak naprej poskusa na hitro skociti na del clovekove fiziologije in anatomije ter se celo zacne vmesavati v delo medicine in zacne BREZGLAVO, brez kakrsnih koli preiskav individualne osebe sklepati na povprecje drugih osebkov in predpise psihosomatsko bolezen. Se vedno mi ni jasno kaj sploh je to neka “psiho bolezen”, kako lahko nekdo ustvari besedo “depresija”, ko pa ne ve kaj je to. Kakor, da bi mesal religijo z znanostjo in bi izumil sholastiko.
Kar zmrazi me, ko ljudje obiskujejo psihiatre, ki jih futrajo z kemicnimi ustvarjenimi hormoni, zatrejo en proces v mozganih in vklopijo drugega, ces da bodo v enem koraku resili vse.
Clovek naj si sam pomaga in obisce pravega zdravnika!
Če psihiatre obiskujejo po nepotrebnem, je res narobe, me pa zmrazi tudi, ko nekdo umre zato, ker ni hotel vzeti zdravila. Me pa NE zmrazi, ko človek obišče psihiatra, ki mu s “kemično ustvarjenimi hormoni” reši življenje. Seveda pa s tem “korqkom” ni rešeno vse – kot sem že v prvem komentarju napisal, gre le za reševanje akutne problematike, sledi pa (oz. naj bi) nadaljne zdravljenje vzrokov, ki pa ni kemično (zdravila so lahko le podpora).
Tega o stereotipih in stigmatizaciji s strani psihologije pa nisem ravno razumel. Psihologija ni na hitro skočila iz filozofija, pač pa od tam “skače” že 130 let. Psihologija tudi ne predpisuje psihosomatskih bolezni (čeprav v tem članku psloh ni govora o njih!), pač pa jih lahko le diagnosticira na podlagi anamneze, psihološkega pregleda IN diagnoze medicine (t.j. zdravnikov). V tem ne vidim nikakršnega vmešavanja psihologije v delo medicine – gre zgolj za dopolnitev na področju, kjer je medicina prešibka.
Kaj je “psiho bolezen” pa tudi meni ni jasno oz. mi je jasno, da to ni nič. Verjetno pa je marsikomu jasno, kaj so psihosomatske bolezni, kaj so psihiatrične bolezni, kaj motnje v duševnem razvoju itd.
Ne vem zakaj kritiziras ravno moje misljenje o druzboslovni vedi, kot je psihologija in njej podobne, sam se ne spoznam na veliko o anatomiji cloveka, saj sem le biolog in fizik, moti pa me to da psihiatri “akutno” zdravijo uboge ljudi in jim resertirajo mozgane z elektrosoki…poznam primere npr. iz amerike sredi 70, ko so psihiatri otrokom, ki so bili pac malo bolj razposajeni in polni zivljenja dajali morfij in ostale sedative. Mulci so pac spali sredi pouka v soli, ah saj nic kaj takega, ko so cez nekaj let ugotovili, da imajo razfukan zelodec in presaltali na heroin. (kurt cobain primer):)
O Freudu pa itak nebi rad zgubljal besed. Clovek je mislil, da je bil v otrostvu posiljen od svoje mame? in zato je mislil, da se boji zensk al nekaj…in razvil teorijo nekega delikventnega cloveka…Cesare Lombroso in ostali geniji
tako nepotrebne besede. Vsaj nekdo bi me pri tem podprl: Scientologija:D
sicer pa vcasih tudi bajalicarji in ostale vedezevalke vcasih pozdravijo kaksno babico.
Nekdo, brez skrbi, nič nimam proti tebi ali tvojemu mišljenju, a upam,d a te ne moti, če argumentirano izrazim nestrinjanje s tem, kar kdorkoli napiše.
Obogi ljudje? Kdo so to? Revni? Njih ne zdravijo psihiatri. Če pa govoriš o ljudeh, ki imajo psihične težave, pa je jasno, da jih psihiatri v akutnem stanju morajo zdraviti – druge oblike, ki bi bila vsaj približno enako učinkovita, še ne poznamo. Se mi zdi pa zelo nepošteno delo psihiatrov posploševati na EKT – kolikor vem, se ta v Sloveniji izvaja zelo zelo redko, če se sploh še. O tem, če je bil Kurt Cobain v otroštvu zdravljen z morfijem, pa žal nimam nobenih podatkov, tako da ne morem komentirat.
O Freudu ne bi izgubljal besed? Jaz pa bi jih – človek je vsekakor vreden besed. Pa da najprej razčistiva – v kolikor nasprotuješ uporabi kakršnih koli psihofarmakov, potem bi ti Freud lahko bil eden boljših argumentov – verjetno veš, da on ni zdravil s farmakoterapijo, pač pa s psihoanalizo. Pa še naprej o njem – ni res, da je milsil, da je bil posiljen s strani svoje matere. Je pa res, da je v nekem obdobju razvijanja svoje teorije verjel, da nevroze povzročajo spolne zlorabe in ker je nekatere simptome našel tudi pri sebi (s samoanalizo), je začel verjeti, da ga je OČE spolno zlorabljal. A se pri tem ni ustavil – čez čas je sam prišel do spoznanja, da to ni res. Sploh pa njegova teorija ni teorija delinkventnega človeka, pač ap vse kaj drugega.
Se ap strinjam, da je Lomroso šel v svojem iskanju atavizmov daleč predaleč. Na srečo pa je njegova teorija že davno presežena na vseh področjih, tudi na področju psihiatrije.
Pri omembi bajaličarjev in vedeževalk ter njhovega učinka na zdravljenje, je pač treba upotševati fenomene kot so placebo učinek, samoizpolnjujoče se prerokbe in barnumov efekt.
Ko pa omenjaš, da bi tvoje razmišljanje podprli scientologi, pa resnično upam, da se šališ ali pa, da na to vsaj nisi ponosen. V nasprotnem primeru ti rpirporočam, da si prebereš kakšno zgodbo ljudi, ki so ubežali iz krempljev scientologije. Ampak to je že druga tema…
Lep pozdrav !
Zdravje, bolezen, ozdravitev.
Odgovoril bom vsem, ki jih muči DEPRESIJA. Ne bom našteval, kakšni znaki so pri depresiji in lahko trdim, da kdor ni bil v depresiji, si teh težav sploh ne predstavlja. Za primerjavo: Raje si pustim vrtanje v živ zob- v živec, saj vem da bodo zelo hude bolečine čez nekaj časa izginile in bolečina se ne bo povrnila, pri depresiji pa traja duševna bolečina – depresija več mesecev ali let. Bolečine in stanje bolnika je tako hudo, da se ljudje odločajo za samomor.
Sam sem živel s hudo ponavljajočo depresijo 14 let. Od tega sem bil štirikrat v psih. bolnici,kjer so me zdravili z množico različnih zdravil: antidepresivi, stabilizatorji, antipsihotiki, pomirjevali, infuzijami…Za mano sta dva resna poizkusa samomora, ker nisem več zdržal hudega trpljenja. Več dni sem bil v komi – na nitki življenja.
Pred tremi leti mi je prijatelj ponudil zdravilo, ki mi je po par urah spremenilo Življenje. Vsa tesnoba, vsi znaki depresije so izginili. Sedaj je 3 leta, ko živim človeka dostojno življenje. To zdravilo uporabljajo za zdravljenje odvisnosti in nima stranskih učinkov. Zdravila NI potrebno jemati vsak dan. Vse kar ima posledice, je odvisnost od zdravila po nekaj letih. Zdravnik in psihiater mi tega zdravila nista hotela dati na recept. Bolje, da naredimo Slovenijo samomorilsko, kot da jo ozdravimo. Sedaj dobivam zdravilo na črnem trgu. Cena je sprejemljiva. Ni problemov z nabavo. To sta SUBSTITOL in pa SUBOTEX. Moj psihiater mi je celo odobraval to početje, saj je poznal moje zdravstveno stanje in dejal, bolje to, kot pa način življenja v teh dolgih letih.
Apeliram na vse odgovorne institucije – Preprečite približno 500-600 samomorov na leto in ne odlašajte, NE uvrščajte zdravili na črno listo, da ne bo za bolnike s hudo ponavljajočo depresijo prepozno.
Aleks
nekoc so bile in carovnice, demoni, ki so jih kurili sredi vasi, danes pa ideja DEPRERIJE. WTF?! lahko mi ze enkrat kdo znanstveno opredeli z podrocja medicine, opredeli “bolezen” depresija. Ti alex pa se pomiri, pa pejd v druzbo ljudi katere imas rad in obratno. Pa ne glej tolko v sebe, ker nisi edini in ker vsi trpimo, povej mi ko ne bos mel kaj za jest pa za pit pa za oblect, pol mi tu bluzi. Osebno sem bil v Afriki pred leti, dozivel sem razsvetljenje. Ljudje so srecni, prijazni, prilagodljivi, druzabni, zivljenje sprejemajo kot dar in srecni so nekateri, pa ceprav zivijo v onih hisicah iz blata.
Ce mislis, da ti tablete pomagajo, se motis. So kot droga. Vedno vec in bolj pogosto bos jemal, bolj ti bodo puscale posledice na tvoje vitalne organe. Samo dobro ti hocem. Upam, da bos nekoc srecen in zdrav, tudi brez tablet, zazivel polno zivljenje, dal nekomu kaj dobrega in oni tebi.
Nesmiselna se mi zdi priemrjava čarovništva in depresije. Čarovništvo je navadno temeljilo na metafiziki, medtem ko gre pri depreisji za znanstveno opredeljen fenomen. Opredelitev si, Neko, lahko poiščeš v knjigi Psihiatrija (ur. Martina Tomori), kjer je opredeljena po klasifikacijskem sistemu ICD 10, malo drugačna pa je opredelitev depresije po sistemu DSM IV, a bistvo je zelo podobono.
Mislim, da Alex ne ptorebuje nobene pomiritve. Meni deluje prav miren. V času depresije so pa ljudje navadno še premalo kativni, ne pa nemirni. Pa ne mešat lakote z depresije. Hruške in pira pač ne pašeta v isti koš. To si sam dobro ugotovil, ko opisuješ izkušnjo iz Afrike.
SIcer elpo od tebe, da mu želiš srečo in zdravje, a dvomim, da o delovanju tablet, ki jih Aleks omenja, veš več kot on. Konec koncev ima onizkušnje z njimi in čuti pozitivne posledice.
V grebatorskem darvinističnem sistemu, kjer smo sedaj, je egoizem največja vrednota in sebični kapitalisti se, preko zlob(ira)nega parlamenta, z uvajanjem nedemokratičnih zakonov borijo proti enakim možnostim za vse ljudi sveta. Zato otrok poštenih in nepohlepnih, v tranziciji neobogatelih staršev, v Sloveniji že ostaja ‘nešolan bebec’. Brez možnost za izobrazbo. Brez možnosti za socialno varnost. Brez vsake možnosti zgaditi s hišo (s stotisoč tolaji mesečno). Pravno mrtev od rojstva.
In vlado zanimajo le davki. Obdavčiti hočejo vsak premik državljanov, vsak požirek vode in vsak dihljaj ljudstva; a/in se istočasno otresti vseh odgovornosti in obveznosti do delavca, pa ‘če srkne cel svet’. In delodajalci hočejo še poceniti delavno silo in sebi zvišati dobičke, povečati svoj ‘imperij’. Delavec je postal ‘strošek’ izplenolovcev in ‘izplen’ beseda ‘stoletja’….
…………………….
Kaj se zgodi, ko kdorkoli od ‘ovc’ opazi bolanost matriksa in družbenega rakavega telesa in posledično enostavno zavrne zajedalski medsebojni odnos, ki ga rakavi liberalni imperjalisti zakonsko zapovedujejo kot ‘normalnost’? Ko ‘norček’ spozna prevarantstvo ‘poštenih rablov’ in sprevidi, da mavrice ni moč niti posedovati niti prodati, in ko se mu mu od bolečine ob sprevidenju norosti brezobzirne družbe zblodi?
Kaj se zgodi, če nepokvarjen otrok opazi blago-rečeno ‘ne-normalno agresijo’ ?odrasle? družbe; in ko se posledično upre ‘biti nor’ in krut kot odrasli? Ko otrok noče postati rakava celica in odkloni vampirstvo/krvodajalstvo kot ‘izbiro svojega življenja’ ter od šoka zakriči, zatuli »Dovolj moral! Nočem ukazov! Hočem etiko! Netlačenost.’«???
Ko otrok v obrambo pred brezdušnim očetom Goljatom zavrti pračo, ko kmet vzame v roke srp in vile in zažge pijavki v gradu vrat, ko delavec prime kladivo in ‘pisar’ strojnico v revolucijo proti oholežu na vrhu piramide, ki v svojem napuhu domišlja, da je ‘vreden več’ in si prevzetno tudi več jemlje?
Ko je otroku ‘dost’ uboganja norosti; in se odloči zbežati od bolanih, zblojenih staršev proč v ‘zdravje’ in iz obupa pade na ‘igle’ ali v sod žganja, kaj se mu zgodi? Ali ko otrok celo plane v kruto poravnavo nikoli pozabljenih ‘računov’ – bolečin, ki mu jih prizadeva ‘prizadevna’ družba, kaj se mu zgodi? Ko odraščajoč otrok, vraščajoč se v brezsrčje odraslega egoizem častečega sveta, udari agresivnega ‘gospodarja’, očeta, nazaj, kaj se mu zgodi?
———————–
Takšnega ‘odtrganca’ ‘zdravi’ odrasli takoj proglasijo za shizofrenika in ga odpeljejo k psihiatru, da mu ‘specialist za duše’, ‘norcu’, naravna glavo nazaj v rakavo (?pravo – right – ‘desno’?) smer, da mu pomaga sprejeti čaščenje parazitskih vrednot vele-posestniške piramidalne družbe za ‘normalnost’. In premagati stres ( ‘večno’ krivičnost piramide!?!)
In ko ga ‘šrink’ utiri in prilagodi nazaj v ?zdravo? grebatorsko olimpijsko družbo? Med ‘normalne’ povzpetniške ritoliznike, spoštljivo plezajoče proti viru moči in proti bogastvu? V ‘normalnost’ odnosa gospodar/suženj? Zmagovalec /poraženec?
Ko otrok postane zopet ambiciozna povzpetna rakava celica, ubogljiv morilec na ukaz generala, požrešen spoštljivec in dvoličen skrivač, normalen shizofrenik, ki se ‘višjim’ klanja in ‘nižje’ brca, psihiatri zatrjujejo, da se ‘zblojenemu otroku’ izboljšuje, mar ne?
Noro, ne?
Zakaj psihiatri (in starši, celotna odrasla družba), ki trdijo, da otroka ljubijo in mu hočejo ‘dobro’, otroku ne povedo resnice, da je družba nora in da otrok vidi prav? Da je svet vojn, naše dandanašnje vsakdanje dogajanje, svet agresivnih egoističnih norcev, svet bolanih psihotikov? Da z otrokom, ki se krutosti in nasilju in stremuštvu upira, ni nič narobe??? Zakaj psihiatri lažejo otrokom, da je družba zdrava in ‘neprilagojen’ otrok bolan? Zakaj nikdar šrinki /psiho-terapevti/ ne rečejo: »Ti, otrok, gledaš celostno, nekoristolovsko, in zato vidiš prav. Družba je zblojena. Požrtni egoistični vzvišeni Narcisi so brezsrčni prasci. Vidijo le svoj cilj. Bogastvo in moč. Čeprav o sebi celo trdijo, da so nosilci ‘kulturne družbe’, ekskluzivizem v njihovih egoističnih dejanjih kaže na njihovo primitivnost. Omejenost. Pasjost. Volčjost. Zato ostani kot si, pojdi v svet in s svojim nezaplankanim srcem, skromnostjo in modrostjo razsvetli še druge, že v dvoličnost padle otroke. Ni ti treba zmagati v grebatorstvu. Nikogar ti ni treba ugrizniti za nagrado ali iz strahu pred prezirom staršev ali pred ‘božjo’ palico…«
Tega ‘dušebrižniki’ ne morejo izustiti, vse dokler so sami steber te darvinistične arijanske hierarhične piramidalne norosti, steber vzvišenosti in pohlepa ‘visoke družbe’, na kar kažejo že njihove ‘skromne’ cene in odnos do ‘bolezni’ in bolnika.
Zdravijo le, če so za delo bogato plačani, drugače jim je vseeno, če se svetu meša?
A psihiatri so le eden od temeljnih stebrov za vzdrževanje ‘dvolične norosti’ družbe – odnosa vampirji/krvodajalci, high society/raja. Poleg njih stojijo tudi zdravniki, ki zadnje čase vse manj triažirajo po stopnji poškodbe, in vse bolj po merilu bogat/odpisan. In ‘vsevedni’ šolniki, ki zdrave, uporne, radovedne, žive (a za nadzornike ‘hiperaktivne’) otroke, ‘kulirajo’ s pomirjevali v pasivno sledenje. Pasje uboganje. In poleg šrinkov in učiteljev in zdravnikov, status-quo ‘držijo’ tudi naduti politiki, tako cerkveni kot posvetni, brezsrčni ekonomisti in zasanjani znanstveniki, vsi vzvišeni in nezmotljivi ‘diktatorji mišljenja’ in ‘diktatorji akcije’. Vsi že odrasli?
—————–
Vsi ‘normalni’ oziroma odrasli spoštljivci, še vedno verjamejo v hierarhijo, v uboganje ‘svetih piramd’, ‘svetih besed’ in ‘svetih številk’. ‘Štempljev’ in ©®.
In ko advokati ®© pridejo v vlado? Ko se ‘normalni’ vampirčki organizirajo v stranko in prično ljudstvu in vsem otrokom programirati religijo in ukazovati prihodnost in cuzati kri? Ko takšno početje postane ‘normalnost’ družbe’?
Dobimo kaj?
Shizofreno družbo? Bolano – rakavo telo?
Normalno družbo?
V napuh/bedo hitečo zavistno deželo?
Slovenijo danes…?
Kekec in Tarzan izgubljata bitko?
Šwarcennegger in Rambo zmagujeta?
Zanimiv komentar.
Z Marsiečm se strinjam, pa vendar se mi zdi malo preveč v stilu Veikega briljantnega valčka.
Strinjam se, da kot normalno vse prevečkrat razumemo to, kar se najpogosteje pojavlja – vedno je “nenormalen” posameznik, praktično nikoli pa družba. Ampak dandanes za shizofrenijo obstajajo jasno in natančno določeni kriteriji in verjamem, da je vsem jasno, da ti kriteriji ne vsebujejo uporništva družbi, alkoholizma ali česa podobnega. Če pa ima človek blodnje, če je prepričan, da ga iz lustra streljajo vesoljci, da mu sosed skozi ključavnico spušča strupen plin in je hkrati prepričan, da je Erazem Roterdamski… v teh primerih težko rečemo, da je človek zdrav. Ampak tudi tile simptomi še ne zadoščajo za to, da bi bil nekdo opredeljen za shizofrenika. Pa ko že tako omenjaš nepokvarjenega otroka (temu ne nasprotujem – pogosto so res otroci edini, ki ne razumejo norega sveta) – otrok že po definiciji ne more biti shizofrenik. V otroštvu se pojavljajo nekatere druge oblike psihotičnih motenj, a so precej redkejše, kot v odraslosti.
Šolniki pa seveda ne “kulirajo” s pomirjevali, ker otroku ne smejo brez dovoljenja staršev dati niti lekadola. Sicer pa tudi za hiperaktivnost (ADHD) obstajajo natančno določeni kriteriji, tako da za hiperaktvne ne moremo določati otroke kar vse povprek. Je pa res, da šolniki tega ne poznajo povsem natančno. SIcer pa sploh ni njihova naloga, da bi določali, kdo je hiperaktiven in kdo ne.
Zelo rad bi, da si ljudje ogledajo naslednje filme in razmislijo ali zivijo res v demokraticni druzbi, zakaj je psihiatrija veda smrti, da vedo, da smo okupirani z njo v sluzbah, religiji, celo v vojski, sportu in kar je najhuje, da je prisotna v soli, v vrtcih…npr. da vedo da otroke filajo z morfijem, da vedo koliko ljudi so ze ubili!
filmi:
http://www.youtube.com/watch?v=Lj9PwnngAfw&feature=related
http://www.youtube.com/watch?v=6SBp9_JKPas&feature=related
to je dejstvo, ki ga ne smemo spregledati…! Zacnimo ukrepati zdaj. Ljudje imamo vse pravice, da uveljavimo svoje prepricanje, razvoj svojega zivljenja. Ne dajmo, da vasega otroka povozi psiholog v 7. razredu osnovne solo, ko mu pove, da glede na njegove psiho analize na nekem psihotestu ne sme napredovati v gimnazijo, ker je tupast. Clovek je individualno bitje in vsak si zasluzi ziveti. Dajmo raje svobodo pravi znanosti o cloveku in druzbi v kateri zivi; z njo se ukvarja biologija, ekologija, medicina!
Ukrepajmo proti tistim, ki si izmisljujejo nove in nove bolezni in mastno sluzijo na vas, tisti, ki so sprozili lov na “carovnice”, ki postavljajo pravila kdo je nor in kdo ne.
Zdravljenje z “elektroshocki”
ljudje, ki to delajo so osebno zame bolj bolni od tistihm, ki naj bi to potrebovali
film
http://www.youtube.com/watch?v=Ls1ZT8QwFFE&feature=related
Ne morem, da ne bi komentiral. Psiholog, ki otroku v 7. razredu reče, da ne sme na igmanzijo, je slab psiholog. Starši, ki samo zaradi tega mnenja otroka ne pošljejo v gimanzijo, pa so še slabši starši. Sicer pa noben psiholog ne bo otroku rekel, da je tupast – to bi iblo v naxprotju s kodeksom poklicne etike.
Preden pa se lotevamo kritike “psiho analize nekega psihotesta”, šriporočam, da se pozanimamo, za kaj sploh gre. Ne gre za “neki” psihotest, še manj pa gre za psihoanalizo. Upam, da je razlika med psihologom in psihoanaltikom jasna. Ob kritiki šolskega psihologa naj bi dali prednost “pravi zannosti”, torej biologiji, ekologiji in medicini? Odlično, ampak kako naj biolog, ekolog in medicinec (magari vsi trije skupaj) svetujejo otroku glede nadaljnega šolanja? Če se zelo potrudim, lahko najjdem kaškno možnost – medicinec mu bo povedal, če je njegovo zdravstveno (somatsko!) stanje primerno za nadaljevanje šolanja (negativen odgovor bi lahko dobil le kakšen posameznik, ki bi se hotel vpisati na poklicno šolo, kjer bi bilo delo zanj zaradi zdravstvenega stanja prezahtevno), ekolog lahko oceni pogoje v okolju, biolog pa verjetno ne more kaj dosti prispevati: Torej še vedno ostane velika večina (99% ali več) brez kakršne koli pomoči s strani “prave znanosti”. Da tega, da je v prejšnjih dveh komentarjih tako kritizirana psihiatrija pravzaprav del medicine (ki naj bi bila “prava znanost”) niti ne omenjam.
Psihiatrija v športu? Ne. V Šoli? Ni je. V vrtcih? Še manj. Če že, bi v teh institucijah našli psihologe – razliko verjetno vsi poznamo. Če pa ne, pa bo za začetek dovolj že pdoatek, da psiholog nikoli nikomur ne daje morfija, kot to omenja avtor zgornjih komentarjev.
Zdravljene z elektrošoki? EKT( elektrokunvulzivna tepraija) se v naši psihiatriji že dolgo ne uporablja več. Se pa je. Kot še marsikaj npr. v medicini, na kar dandaes gledamo z začudenjem, pa zdravnikov (še?) nihče ne progalaša za lovce na čarovnice. Saj so vendar “pravi znanstveniki”, mar ne?
Izredno zanimiv link iz sosednje stroke:
http://www.edmondc.net/tag/psihiatrija-industrija-smrti/
Ja, fajn link. Avtor je sicer malo pretiraval, a bistva ni zgrešil. Končno na tej strani nekaj, kar je vsaj malo strokovno ustrezno napisano. Da bi bil blog na linku zares vreden pa mu manjka še malce objektivnosti (npr. prikaza najbolj pozitivnih učiinkov psihiatrije).
Se nebi mogel bolj strinjat z trditvijo dr. Williama Glasserja. Psihiatrija ni nič drugega kot trgovina za farmacevske firme, ki izdajajo ta in ta zdravila. V času kapitalizma je veliko bolj pomebn dubiček kot bolnikovo duševno stanje,…. In vsi zagovorniki genskih nagnjenosti, so samo še ena vrsta izgovorv zato, da nekateri ljudje lahko več služijo in nič drugega.
Spet en populističen in ekstremno pretirano posplošujoč komentar – kar preveč značilno za to stran…