Psihiatrija in človekovo duševno zdravje
V psihiatričnih krogih že vrsto let velja ortodoksno prepričanje, da je temeljni vzrok človekovih duševnih težav biološki, se pravi da gre biokemijsko neravnovesje v možganih ali pa je prisotna genetska nepravilnost, lahko pa tudi celo oboje.
Skratka, če imajo ljudje duševne stiske in težave ter so zapadli v depresijo naj bi bil razlog v biokemijskemu neravnovesju v možganih, ki ga je potrebno »uravnavati« s psihofarmaki (zdravili za depresijo).
Vendar pa so neodvisni raziskovalci dognali, da niti ene psihiatrične diagnoze ni mogoče potrditi z biokemičnim, radiološkim ali kakim drugim laboratorijskim testom. Zanašanje zdravnikov in psihiatrov na biologijo, kot odločujoči dejavnik za psihiatrične motnje temelji bolj na verovanju kot na pravem znanstvenem raziskovanju.
V časopisu Chicago Tribune z dne 20. marca 2001 je bilo napisano tudi naslednje: »Dejstvo je, da kljub večdesetletnim raziskovanjem doslej niso odkrili niti enega samega gena, ki bi bil odgovoren za duševno bolezen.«
Kot rečeno – biokemični model duševnih bolezni ostaja nedokazana predpostavka. Leta 2002 je moral Kraljevi kolegij psihiatrov priznati, da so zdravila proti depresiji (selektivni inhibitorji ponovnega prevzema serotonina ali SSRI), kot so prozac, paxil in efexor, učinkovita le v približno 50 do 60 odstotkih.
Pacienti že leta govorijo zdravnikom, da jim je težko opustiti antidepresive, kar dokazuje, da kljub drugačnim trditvam farmacevtov in psihiatrov – antidepresivi v resnici povzročajo tudi zasvojenost.
Značilen medicinski pristop je »zatreti« zaskbljenost, jezo, strah ali druga neprijetna čustva, ki jih lahko imajo ljudje. Toda zatiranje bolezenskih znakov ni dovolj, kajti zatrtje lahko le začasno ublaži simptome, na dolgi rok pa bolj malo zdravi, kajti zdravila lahko človekova zatrta čustva še bolj globoko potisnejo v podzavest.
Dr. William Glasser, znani ameriški psihiater, je eden redkih v svetu, ki zagovarja drugačno stališče, kar se tiče zdravljenja duševnih bolezni. S svojo realitetno terapijo ter teorijo izbire je pomagal že mnogo ljudem. Dr. Glasser pravi, da ljudje, ki depresirajo, pravzaprav niso bolni, temveč nesrečni. Človek, ki je nesrečen oz. nezadovoljen z določenim vidikom svojega življenja »ustvarjalno« išče rešitev svojega problema in depresiranje je ena izmed takšnih izbir.
Takoj, ko se spremenijo določeni pogoji v človekovem življenju, ko je problem rešen, depresija ravno tako skrivnostno, kot je prišla tudi izgine. Včasih se to zgodi spontano, saj se človekovo življenje spremeni, a to so bolj redki primeri. Veliko pogosteje se lahko depresija (oz. depresiranje, kot pravi dr. Glasser) ozdravi na način, da psihiater skozi pogovor (realitetno terapijo) razkrije vzrok zakaj je do tega zdravstvenega stanja (nesrečnosti, žalosti, depresije) prišlo ter se začnejo odpravljati vzroki in ne posledice.
Vsem, ki vas zanima več o tematiki o kateri smo danes pisali toplo priporočamo v branje odlično knjigo dr. Williama Glasserja z naslovom Opozorilo: Psihiatrija je lahko nevarna za vaše duševno zdravje. To je zagotovo knjiga, ki vam bo razkrila marsikaj, ne samo o vašem duševnem zdravju, temveč tudi o duševnem zdravju vaših najbližjih.
Vir: Deloma povzeto po uvodu knjige Williama Glasserja: Opozorilo: Psihiatrija je lahko nevarna za vaše duševno zdravje.
- August 25th
Zanimiv članek. Se strinjam, da se ne da kar tako preprosto zaključiti, da so za vse duševne bolezni krivi biološki dejavniki. Pa vseeno tudi avtorjevo razmišljanje ni povsem korektno. V drugem odstavku je vidna prehitra in neustrezna generalizacija duševnih težav na depresijo. Depresija je zgolj eden od mnogih sindromov, s katerimi se ukvarja psihiatrija in seveda tudi psihofarmakov ne moremo preprosto enačiti z antidepresivi (ne smemo pozabiti nor. na antipsihotike ali anksiolitike, če omenim le najbolj znane).
Nadalje me zanima, kateri naj bi bili ti neodvisni raziskovalci, ki so dognali, da nobene sihiatrične diagnoze ni mogoče potrditi z biokemičnim, radiološkim ali kakim drugim laboratorijskim testom. Tega namreč še nisem slišal. Sem ap slišal za mnogo raziskav rzališnih priznanih zansntvenikov, ki so ugotovili obratno. Pa za rzaliko od avtorja članke ne bom govoril o ekstremih - ne pravim, da se vse da dokazat z biološkimi meritvami, a nekaj se zagotovo da.
Naprej - čeprav mogoče (ali celo verjetno) drži, da niso odkrili nobenega gena, ki bi sam zase bil odločilen za neko duševno bolezen, to ne izključuje bioloških vzrokov. Konec koncev so mnoge raziskave pokazale, da k določenim boleznim prispevajo (ne nujno,d a o njih v celoti odločajo) kombinacije številnih genov. In tudi če to ne bi držalo (pa drži!), s tem še vedno ne bi dokazali neresničnosti biološkega modela. Saj vendar vsi vemo, da geni niso edini biološki dejavnik. Velik vpliv imajo tudi različni nevrotransmiterji, hormoni ipd. a to ni moje področje, zato ne bom navajal primerov. Lahko pa napišem kaj o kortikalnih spremembah. Predvidevam, da avtor članka pozna paradigmatske nevrološke bolnike, npr. Phineasa Gage-a. C kolikor to drži, mu je verjetno jasno, da je bilo njegovo sprememnjeno vedenje&osebnost posledica nesreče, ki je poškodovala njegov orbitofrontalni lobus. Seveda ne gre za osamljen primer, je pa mogoče najbolj poznan, zato sem ga izpostavil.
Nadalje zaznavam protislovje v tem članku - avtor najprej piše o raziskavah, ki naj bi pokazale, da biološki model ne drži, nato pa navede, da je Kraljevi kolegij psihiatrov ugotovil, da so antidepresivi uspešni v 50-60% - torej v dobri polovici primerov biološki model drži!
Se pa strinjam s 7. odstavkom - to gotovo drži in tudi sam sem mnenja, da psihofarmakoterapija ponavadi sama zase ne more dokončno rešiti težav, jih pa lahko (poanvadi) uspešno blaži. V akutnih primerih je blaženje simptomatike tako ali tako najpomembnejše, med remisijami pa je čas, da poskrbimo tudi za odpravljanje vzrokov simptomov (In tu psihofarmaki res niso učinkoviti).
Skratka, zanimiv članek. Podpiram idejo, da se s “kemijo” ne da vsega rešiti, a mislim, da izbrani pristop ni bil najprimernejši. Konec koncev se tudi večina psihiatrov (da kliničnih psihologov in psihoterapevtov niti ne omenjam) zelo dobro azveda, da je farmakoterapija samo ena izmed terapij in da je v večini primerov najboljša kombinacija psihofarmakoterapije s psihoterapijo (npr. Glasserjevo realitetno terapijo) in mogoče še socioterapijo.
Cloveku je dana bioloska nagnjenost npr. k samomoru, ki je zapisana v dednem zapisu. Stvar so npr. dokazali na mrtvih mozganih samomorilcev in njihovih sorodnikov in jih primerjali z mozgani oseb, ki so umrli normalne smrti in opazili povecano kolicino nekega hormona(moram preveriti) pri samomorilcih. Podobne strukture, celo mehanicne poskodbe(razjede) so nasli pri homoseksualcih, pedofilih.
Psihologija je kljub vsemu se vedno druzboslovna veda, ki se je odcepila od filozofije, sociologije a ne more preko svojega tipicnega razmisljanja in stigmatiziranja ter stereotipov in raziskovanja, podobno kot sociologija. Da bi naredila korak naprej poskusa na hitro skociti na del clovekove fiziologije in anatomije ter se celo zacne vmesavati v delo medicine in zacne BREZGLAVO, brez kakrsnih koli preiskav individualne osebe sklepati na povprecje drugih osebkov in predpise psihosomatsko bolezen. Se vedno mi ni jasno kaj sploh je to neka “psiho bolezen”, kako lahko nekdo ustvari besedo “depresija”, ko pa ne ve kaj je to. Kakor, da bi mesal religijo z znanostjo in bi izumil sholastiko.
Kar zmrazi me, ko ljudje obiskujejo psihiatre, ki jih futrajo z kemicnimi ustvarjenimi hormoni, zatrejo en proces v mozganih in vklopijo drugega, ces da bodo v enem koraku resili vse.
Clovek naj si sam pomaga in obisce pravega zdravnika!
Če psihiatre obiskujejo po nepotrebnem, je res narobe, me pa zmrazi tudi, ko nekdo umre zato, ker ni hotel vzeti zdravila. Me pa NE zmrazi, ko človek obišče psihiatra, ki mu s “kemično ustvarjenimi hormoni” reši življenje. Seveda pa s tem “korqkom” ni rešeno vse - kot sem že v prvem komentarju napisal, gre le za reševanje akutne problematike, sledi pa (oz. naj bi) nadaljne zdravljenje vzrokov, ki pa ni kemično (zdravila so lahko le podpora).
Tega o stereotipih in stigmatizaciji s strani psihologije pa nisem ravno razumel. Psihologija ni na hitro skočila iz filozofija, pač pa od tam “skače” že 130 let. Psihologija tudi ne predpisuje psihosomatskih bolezni (čeprav v tem članku psloh ni govora o njih!), pač pa jih lahko le diagnosticira na podlagi anamneze, psihološkega pregleda IN diagnoze medicine (t.j. zdravnikov). V tem ne vidim nikakršnega vmešavanja psihologije v delo medicine - gre zgolj za dopolnitev na področju, kjer je medicina prešibka.
Kaj je “psiho bolezen” pa tudi meni ni jasno oz. mi je jasno, da to ni nič. Verjetno pa je marsikomu jasno, kaj so psihosomatske bolezni, kaj so psihiatrične bolezni, kaj motnje v duševnem razvoju itd.
Ne vem zakaj kritiziras ravno moje misljenje o druzboslovni vedi, kot je psihologija in njej podobne, sam se ne spoznam na veliko o anatomiji cloveka, saj sem le biolog in fizik, moti pa me to da psihiatri “akutno” zdravijo uboge ljudi in jim resertirajo mozgane z elektrosoki…poznam primere npr. iz amerike sredi 70, ko so psihiatri otrokom, ki so bili pac malo bolj razposajeni in polni zivljenja dajali morfij in ostale sedative. Mulci so pac spali sredi pouka v soli, ah saj nic kaj takega, ko so cez nekaj let ugotovili, da imajo razfukan zelodec in presaltali na heroin. (kurt cobain primer):)
O Freudu pa itak nebi rad zgubljal besed. Clovek je mislil, da je bil v otrostvu posiljen od svoje mame? in zato je mislil, da se boji zensk al nekaj…in razvil teorijo nekega delikventnega cloveka…Cesare Lombroso in ostali geniji
tako nepotrebne besede. Vsaj nekdo bi me pri tem podprl: Scientologija:D
sicer pa vcasih tudi bajalicarji in ostale vedezevalke vcasih pozdravijo kaksno babico.
Nekdo, brez skrbi, nič nimam proti tebi ali tvojemu mišljenju, a upam,d a te ne moti, če argumentirano izrazim nestrinjanje s tem, kar kdorkoli napiše.
Obogi ljudje? Kdo so to? Revni? Njih ne zdravijo psihiatri. Če pa govoriš o ljudeh, ki imajo psihične težave, pa je jasno, da jih psihiatri v akutnem stanju morajo zdraviti - druge oblike, ki bi bila vsaj približno enako učinkovita, še ne poznamo. Se mi zdi pa zelo nepošteno delo psihiatrov posploševati na EKT - kolikor vem, se ta v Sloveniji izvaja zelo zelo redko, če se sploh še. O tem, če je bil Kurt Cobain v otroštvu zdravljen z morfijem, pa žal nimam nobenih podatkov, tako da ne morem komentirat.
O Freudu ne bi izgubljal besed? Jaz pa bi jih - človek je vsekakor vreden besed. Pa da najprej razčistiva - v kolikor nasprotuješ uporabi kakršnih koli psihofarmakov, potem bi ti Freud lahko bil eden boljših argumentov - verjetno veš, da on ni zdravil s farmakoterapijo, pač pa s psihoanalizo. Pa še naprej o njem - ni res, da je milsil, da je bil posiljen s strani svoje matere. Je pa res, da je v nekem obdobju razvijanja svoje teorije verjel, da nevroze povzročajo spolne zlorabe in ker je nekatere simptome našel tudi pri sebi (s samoanalizo), je začel verjeti, da ga je OČE spolno zlorabljal. A se pri tem ni ustavil - čez čas je sam prišel do spoznanja, da to ni res. Sploh pa njegova teorija ni teorija delinkventnega človeka, pač ap vse kaj drugega.
Se ap strinjam, da je Lomroso šel v svojem iskanju atavizmov daleč predaleč. Na srečo pa je njegova teorija že davno presežena na vseh področjih, tudi na področju psihiatrije.
Pri omembi bajaličarjev in vedeževalk ter njhovega učinka na zdravljenje, je pač treba upotševati fenomene kot so placebo učinek, samoizpolnjujoče se prerokbe in barnumov efekt.
Ko pa omenjaš, da bi tvoje razmišljanje podprli scientologi, pa resnično upam, da se šališ ali pa, da na to vsaj nisi ponosen. V nasprotnem primeru ti rpirporočam, da si prebereš kakšno zgodbo ljudi, ki so ubežali iz krempljev scientologije. Ampak to je že druga tema…