Posted by Skrivnosti Sveta

Presoja o MON810 predstavljena Monsantu, ne pa tudi javnosti

Hudi očitki, ki v zvezi z odobravanjem gensko spremenjenih rastlin že dalj časa letijo na Evropsko agencijo za varno hrano (EFSA), so včeraj dobili še eno potrditev. Evropska organizacija Friends of the Earth je namreč izvedela, da je ta domnevno neodvisna agencija pred javno objavo ključnega znanstvenega poročila, ki odloča o prihodnosti najbolj sporne GS poljščine v EU, o njem najprej obvestila proizvajalca, korporacijo Monsanto.

Evropska agencija za varno hrano včeraj ni dovolila posredovanja tega poročila organizaciji Friends of the Earth Europe z razlago, da bo objavljeno v prihodnjih dneh [1], čeprav je Monsanto že včeraj popoldan poročal o pozitivnem mnenju glede njihove gensko spremenjene koruze s strani EFSA [2].

Znanstveno poročilo zadeva Monsantovo sporno gensko spremenjeno koruzo (MON810), ki je na podlagi evropske zakonodaje v postopku ponovne odobritve [3]. EFSA naj bi podala mnenje, da je to GS poljščino varno gojiti – odkar je bila ustanovljena, je podala enako mnenje glede vseh prejšnjih GSO v postopku odobritve.

“EFSA je izgubila že vso verodostojnost. Ta gensko spremenjena koruza je v tem trenutku najbolj sporno vprašanje odobravanja GS v Evropi, in dejstvo, da je EFSA Monsantu omogočila prednosten vpogled v to poročilo ter zavrnila javnost in okoljske, potrošniške ter zdravstvene organizacije, nazorno kaže, kako je pristojna organizacija naklonjena GSO in industriji”, pravi Helen Holder, koordinatorka evropske kampanje o GSO za Friends of the Earth Europe.

“Čas je, da se znanstveniki EFSA poslovijo, da se razpusti njen odbor za GSO in da ocenjevanje tveganja glede GSO  prevzame resnično neodvisen in učinkovit organ”.

“Šest držav EU je že prepovedalo Monsantovo GS koruzo, okoljski ministri pa so nedavno izjavili, da se zakonodaja o ocenjevanju tveganj glede GSO ne izvaja ustrezno. Nadaljnjega gojenja te poljščine v Evropi ne bi smeli odobriti”.

Konec lanskega leta so okoljski ministri EU soglasno zaključili, da se zakoni, ki urejajo GSO, ne izvajajo ustrezno, posebno glede ocene dolgoročnih vplivov, za katere je pristojna EFSA [4].

Dejstva o MON810:

• MON810 je gensko spremenjena poljščina ‘Bt’ ki izloča toksin, s katerim ubije žuželko, imenovano koruzna vešča;
• vplivi tovrstnih GS poljščin na okolje in zdravje niso pojasnjeni, zlasti ne vplivi na neciljne žuželke;
• MON810 je iz zdravstvenih in okoljskih razlogov trenutno prepovedana v šestih državah članicah EU, kot to omogoča  zakonodaja EU. MON 810 so prepovedale: Francija, Nemčija, Grčija, Luksemburg, Avstrija in Madžarska;
• za njeno prepoved se že več let zavzemajo tudi slovenske okoljske organizacije, a je Ministrstvo za okolje pobude doslej vztrajno zavračalo, češ da Slovenija o tem nima lastnih študij;
• je edina GS koruza z dovoljenjem za komercialno gojenje v EU;
• gojijo jo na izjemno majhni površini, ki predstavlja 0,06% kmetijskih zemljišč EU;
• obseg gojenja te GS koruze v EU se je v letu 2009 zmanjšal za 2% v primerjavi z letom 2008, in se bo letos zaradi nedavne prepovedi gojenja MON810 v Nemčiji še nadalje zmanjšal.

OPOMBE

[1] FoEE telefonski pogovor z nepristransko osebo pri EFSA.
Zadnje prejeto sporočilo pravi, da naj bi bila EFSA v zadregi glede objave poročila na dan 30. junija 2009

[2] http://monsanto.mediaroom.com/index.php?s=43&item=724

[3] Po evropski zakonodaji mora vsaka GS rastlina, ki je bila odobrena v EU, po preteku 10 let ponovno v postopek odobravanja. Zaradi tega je EFSA izdala mnenje o Monsantovi koruzi MON810. Monstantovo sporočilo za javnost o še neobjavljenem mnenju  EFSA navaja, da je ta MON810 ocenila kot varno za zdravje in okolje. To ne bi bilo presenetljivo, saj je EFSA od svoje ustanovitve dalje odobrila vsak gensko spremenjen organizem.

[4] Sklep Evropskega Okoljskega sveta o odobravanju GSO dne 4. decembra 2008

Vir: Inštitut za trajnostni razvoj - www.itr.si

Posted by Skrivnosti Sveta

Prisilna sterilizacija, ki jo je v Puerto Ricu uvedel John D. Rockefeller, ni bila novost družine Rockefeller. Poleg bogatenja in obvladovanja sveta je bil družinski klan Rockefellerjev od nekdaj obseden z nadzorom svetovnega prebivalstva.

Puerto Rico je bil nekaj časa družinski laboratorij Rockefellerjev za poskuse na ljudeh. Rockefeller Institute for Medical Research je financiral poskuse, pri katerih je dr. Cornelius Rhoads namenoma ljudi inficiral z rakastimi celicami. Trinajst jih je umrlo. Ko je ta zločin prišel v javnost, ga je dr. Cornelius opravičeval, češ da so Portoričani inferiorno ljudstvo in jih je treba izkoreniniti.

Eden od prvih projektov Rockefellerjeve fundacije je bilo financiranje Ameriškega evgeničnega društva. Evgenika je postala znanstvena disciplina, ki naj bi skrbela za izboljšanje človeške rase, seveda tudi z depopulacijo.

Rockfellerjeva fundacija je poskrbela za širitev evgenike in s financiranjem tudi usmerjala njeno delovanje. Njihova fundacija je s 250.000 dolarji podprla nastanek berlinskega inštituta za psihiatrijo Kaiser Wilhelm, kar bi danes pomenilo 26 milijonov dolarjev. Vodilni psihiater tega inštituta je bil Ernst Rudin, ta pa je postal glavni arhitekt evgeničnega programa Adolfa Hitlerja.

Učinek petnajstletnega financiranja nemške evgenike Rockefellerjeve fundacije je pripeljal do vzpona dr. Josefa Mengeleja, čigar toksikološke raziskave na dvojčkih in različnih rasah so vsem dobro znane.

In ni naključje, da bolni um družine Rockefeller še vedno vztraja pri financiranju projektov človeške depopulacije.

Kdor je doslej dvomil o zgoraj napisanem, ga morda prepriča, da je ideja Rockefellerjev o depopulaciji planeta še kako živa. Ujeti so bili pri delu. Rockefellerjeva fundacija je skupaj s Svetovno zdravstveno organizacijo pripravila projekt dvojnega cepiva proti tetanusu. Cepivo so preizkusili v siromašnih državah Nikaragvi, Mehiki in na Filipinih.

Mehiška katoliška organizacija Comite pro vita de Mexico je pregledala omenjeno cepivo in z začudenjem ugotovila, da je v cepivu prisoten človeški hormon gonadotropin (hCG). Strokovnjakom, ki so preizkušali cepivo, se je zdelo nelogično, čemu je z antigenom, ki rabi kot cepivo proti tetanusu, primešan človeški hormon hCG. Ta hormon omogoča stabilno nosečnost. Ugotovili so, da ta človeški hormon skupaj s tetanusovim toksinom izzove posebno obliko imunskega odgovora. Človeško telo na takšno kombinacijo odgovori tudi s tvorbo protiteles proti hCG. Nastala protitelesa proti hCG imajo za posledico spontani splav. Tu se zgodba še ne konča. Comito pro vita del Mexico je raziskoval dalje in ugotovil, da je bil ta program cepljenja Svetovne zdravstvene organizacije namenjen zgolj ženskam v starosti od 15 do 45 let.

Izkazalo se je, da Rockefellerjeva fundacija skupaj s populacijskim odborom Johna D. Rockefellerja, Svetovno banko, Programom za razvoj Združenih narodov, Fordovo fundacijo in Svetovno zdravstveno organizacijo dvajset let financirala razvoj cepiva proti plodnosti z vgradnjo hormona gonadotropina v cepivo proti tetanusu.

Veliki dvom

Morda se bo komu zdelo, da gre za nenavaden in dolg uvod. Prepričan sem, da je bil potreben, kajti rad bi dal težo dejstvu, da Svetovna zdravstvena organizacija, kot najvišja avtoriteta globalne in slovenske medicine, kroji toksikološke ocene pesticidov in njihovih razpadnih produktov. Že dolgo dvomim o verodostojnosti Svetovne zdravstvene organizacije kot organa za zaščito zdravja prebivalcev. Zgornja zgodba je do konca poglobila moj dvom.

Osebno vidim priporočila Svetovne zdravstvene organizacije na področju toksikoloških ocen zgolj kot organ, ki postavlja zgornjo mejo strupenosti, ki pri prebivalcih še ne pokaže takojšnjih vidnih učinkov pesticidov. S tem Svetovna zdravstvena organizacija na široko odpira multinacionalkam svetovni trg za prodajo pesticidov.

Kadar koli in kjer koli je beseda nanesla na neželene učinke pesticidov in njihovih razgradnih produktov, se je vsem zdelo čisto samo po sebi umevno, da se pogovarjamo o dovoljenih mejnih vrednostih. Torej gre za apriorno dejstvo, ki smo ga brez ugovora dolžni sprejeti brez posebnega razpravljanja. Šele izstop iz tega začaranega kroga prisilnega dialoga v dovoljene koncentracije omogoča tehten razmislek posameznika, ali je pripravljen funkcijo svojih organov jeter, ledvic, imunskega sistema dati na razpolago agrokemijskemu lobiju.

V ta razmislek spada tudi naslednje vprašanje: ali sem dolžan sprejeti vdor multinacionalk v svoje telo? Ali je ta vdor kršitev temeljnih človekovih pravic?

Nevarna kemija

Pri iskanju odgovorov na zgoraj postavljena vprašanja sem potreboval najprej tehten materialni dokaz. Zato sem se skupaj s še nekaterimi somišljeniki odločil, da na zavodu za transfuzijo krvi pridemo po legalni poti do naših krvnih vzorcev. Naše krvne vzorce smo odnesli na Zavod za zdravstveno varstvo Maribor, Inštitut za varstvo okolja, ki pri nas že leta uživa velik ugled in zaupanje.

Ob dejstvu tako imenovanih varnih količin in nazivne kemijske varnosti so v moji krvi odkrili HCB 0,25 ng/g seruma, DDE 3,6 ng/g seruma, PCB 138 0,55 ng/g seruma, PCB 153 0,80 ng/g seruma, PCB 180 0, 57 ng/g seruma. Prvi dve snovi, HCB in DDE, so ostanki organoklornih pesticidov, drugi trije, PCB 138, 153, 180, pa so poliklorirani bifenili. Vse našteto med drugim povzroča tudi rakava obolenja. Ob tem dejstvu sem bil deležen tolažbe, da je to običajna krvna slika povprečnega Evropejca in da je ponekod še bistveno slabše.

Ta tolažba me ni prepričala in potolažila. Dejstvo je, da me bodo omenjene snovi, ki sem jih v svoje telo vnesel s hrano, uvrstile na statistični seznam umrlih za rakom. Kdaj se bo to zgodilo, pa je samo stvar časa.

Zastrupljene hruške

In ker takšne usode ne želim svojim potomcem, sem postal nasprotnik kemizacije okolja. Kemijska varnost pa je stvar politike in moči lobistov, ki politiko oblikujejo. V Sloveniji je kemijska varnost razpršena med ministrstva za zdravje, kmetijstvo in okolje. Zaradi večje strokovnosti in stabilnosti kemijske varnosti je Republika Slovenija ustanovila Urad Republike Slovenije za kemijsko varnost in Fitosanitarno upravo Republike Slovenije. Kot pomoč vladi in garant previdnostnega principa pa je v zakonu o kemikalijah nastavek za medresorsko komisijo za kemijsko varnost. Ta komisija je bila v zadnjih petnajstih letih tarča številnih demontaž agrokemijskega lobija in je danes v celoti impotentno telo. Po zadnjih podatkih se ga državni uradniki, odkar je pod vodstvom nevladnih predstavnikov, ne udeležujejo v zadostnem številu, tako da sklepčnosti ni.

To telo in ministrstvo za zdravje bi morali svetovati Vladi Republike Slovenije, katere politika je tista, ki zagotavlja varno okolje, čisto pitno vodo, zdravo hrano.

Da pa je to res, lahko vzor poiščemo pri francoski vladi. Francija je januarja letos prepovedala 30 pesticidov. Moto politike je bil preprost: potrebno je zmanjšati obremenjenost okolja s kemikalijami. Seveda takšna politika ne nastane čez noč. Za to odločitvijo je v ozadju stroka, ki je mesece tehtala, čemu se lahko odpove, ne da bi s tem povzročila škodo kmetijstvu in svojemu gospodarstvu.

Moja izkušnja odnosa politike v slovenskem prostoru do stroke je podobna, kot jo ima 900 znanstvenikov okoljske agencije Združenih držav Amerike, ki so pri svojem strokovnem zavzemanju za zdravje in čistejše okolje doživeli najmanj en pritisk politike.

Jaz sem na ministrstvu za zdravje doživel po prepovedi rakotvornega pesticida acetoklor prestavitev, preverjanje sposobnosti, poskus prisile v psihiatrično zdravljenje, skonstruiran disciplinski postopek, vrnitev na ministrstvo za zdravje na podlagi sodne odločbe in premestitev na popolnoma benigna dela, daleč stran od varovanja okolja in zdravja ljudi. Primer zastrupljenih hrušk ni razkril zgolj arogance agrokemijskega lobija; razkril je štiriletno zimsko spanje politike in uspešnost nevtralizacije ključnih strokovnih organov te države, ki - namesto da bi skrbela za zdravje ljudi - skrbi za svojo selitev v čim bolj eminentne prostore.

Ker pa je klormekvat snov, ki vpliva na oplodilno sposobnost spermijev in se v javnosti in svetu predstavlja kot toksikološko neproblematična, se ne morem znebiti občutka, da je to še ena izmed diaboličnih zamisli depopulacije planeta zemlje. Klormekvat deluje kot oralni spermicid že pod mejo, ki je dovoljena v žitih. In ni mi ušla raziskava, ki priporoča zmanjšanje količine zrnja v krmi za prašiče, da bi se izognili težavam z njihovo plodnostjo.

Vir: Dr. Gorazd Pretnar, biolog in ekolog, dne 26. 4. 2009

Posted by Skrivnosti Sveta

Včeraj in danes (20. in 21. maj 2009) je na strežnikih završalo od pošte posameznikov in organizacij, ki vabijo na shod proti GSO-jem. Zelo smo veseli, da končno tudi Slovencem ni vseeno in da so pripravljeni za svojo prihodnost tudi kaj storiti. Moti pa nas to, da večina, ki pošto posreduje, v resnici ne ve, za kaj gre, in kakšna je vsebina zakona, proti kateremu bodo jutri protestirali.

V e-pošti je zaslediti popolnoma netočno trditev, da je trenutno gojenje GSO poljščin prepovedano in jih bomo zdaj z zakonom dovolili. Zato se javnost poziva PROTI predlaganemu zakonu.  Dejstvo pa je, da trenutno vsak lahko pred vašim pragom goji GSO poljščine, ki so v EU dovoljene, ne da bi vas vprašal in ne da bi odgovarjal za škodo, če to pripelje do kontaminacije vašega ozemlja.

Zakon pa bo prvič postavil ovire za takšno početje. Med drugim: tisti, ki bodo želeli gojiti GSO, bodo morali zaprositi za pisno dovoljenje vse sosede, končati posebno usposabljanje, registrirati parcele, na katerih bi to radi počeli, in če teh pravil ne bodo upoštevali, jim grozi tudi visoka denarna kazen.

Res je, da zakon GSO poljščin ne prepoveduje. Tega po trenutno veljavni (gnili!) svetovni zakonodaji (ki jo narekuje WTO) ne more storiti. Dejansko pa je dovolj restriktiven, da bo vsem zainteresiranim dal jasno vedeti, da jih čaka veliko ovir in veliko tveganj, če se spustijo v kaj takšnega.

Izražanje našega mnenja in protest so zelo zaželeni, vendar bi jih bilo bolj smotrno uporabiti z namenom, da “zapremo” še nekaj lukenj v tem zakonu – kot je na primer odprto vprašanje odškodnin in varnostnih pasov. Z zavračanjem zakona pa bomo Monsantu in drugim GSO korporacijam naredili zelo veliko uslugo, ker jim bomo omogočili vstop brez vseh ovir.

Poročilo, ki povzema mnenje Koalicije proti GSO in je ZA predlagani zakon, lahko preberete v informaciji ITR-ja na: http://www.zazdravje.net/aktualno.asp?novica=471.

Pobudo organizatorke shoda, Mete Vrhunc, objavljamo na:
http://www.zazdravje.net/aktualno.asp?novica=472.

Zanimiv je tudi prispevek študentke z biotehniške fakultete – piše namreč o pritiskih na študente, ki ne zagovarjajo GSO tehnologije. Preberite ga na:
http://www.skrivnosti-sveta.com/gensko-spremenjeni-organizmi-gso-v-kmetijstvu-in-prehrani/#comments.

Ne pustite se manipulirati zvenečim besedam. Pozanimajte se o vsebini in ustvarite svoje mnenje!

Vir: Sanja Lončar, urednica novic Skupaj za zdravje človeka in narave

Posted by Skrivnosti Sveta

EKO misel: Za liter vode četrt litra nafte?

Ustekleničena voda je najpopularnejša pijača na svetu, njena prodaja pa še vedno raste-zlasti prodaja pitne vode iz plastenk. Očitno se je modni trend  v Slovenijo prenesel iz tujine, saj si ljudje želijo čiste, neoporečne in okusne vode. Za proizvajalce in trgovce je to seveda velik posel, zato ga tudi dobro reklamirajo.

A z uporabo takšne vode se ustvarja vedno več okoljskih problemov, kot so ogromno odpadne plastične embalaže, izdelane iz nafte, predvsem pa velika poraba energije za proizvodnjo, ustekleničenje, shranjevanje, hlajenje in dostavo takšne vode.

Pa začnimo z denarjem!

Ustekleničena voda je v svetu kar 240 do 10 000 krat dražja od vode iz pipe. Seveda stane polnjenje vode, proizvodnja in prevoz plastenk, zamaškov, nalepk, da ne omenjamo distribucije vode. Ne pozabimo da je voda zelo težka za prevoz. nedvomno stane tudi zbiranje in predelava plastenk, čeprav je recikliranja premalo.  Slovenci smo za trendovsko vodo pripravljeni plačati tudi do 1000. krat več, čeprav za njo velja enak pravilnik o kakovosti kot za vodo iz pipe.

Kako je z kakovostjo vode iz plastenk?

Kakovost pitne vode, in seveda tudi vode iz plastenk, določa pravilnik o pitni vodi (Ur. I. 19/2004). Pravilnik je dober in usklajen z evropskimi smernicami, drastično pa je zaostril koncentracijo nekaterih škodljivih snovi, npr. pesticidov. Upravljavcu vodovoda nalaga vzpostavitev notranjega nadzora po sistemu spremljanja kakovosti od vodnega vira do pipe pri porabniku.

Voda, ki priteče na pipo je sveža in bogata z kisikom, pri vodi iz plastenke pa gre lahko za postano vodo. Nekateri proizvajalci pijač imajo res srečo, saj so na svojih dvoriščih sredi mest »odkrili« najbolj kakovostne vodne vire in postavili donosne polnilnice.

Le peščica med njimi prodaja pravo izvirsko vodo z boljšo kakovostjo na izviru. Težave so tudi, ko gre za primerjavo kakovosti ustekleničene vode, saj iz etikete ni dovolj razvidno, za kakšno vodo točno gre. Označevanje kakovosti bi moralo biti jasno razvidno in za potrošnika enostavno.

Večina vode je ustekleničena v steklenicah iz polietilentereftalata ali PET, ki za reciklažo ne zahteva velike količine energije in pri sežigu v ozračje ne izpušča klora. Vendar se žal tovrstne embalaže v svetovnem merilu reciklira vedno manj. Celo v razvitem svetu manj kot četrtino. Neprijetna resnica je, da s pitjem vode iz plastenk po nepotrebnem ustvarjamo odpadke in obremenjujemo naše okolje.

Glavni očitek o pitju vode iz plastenk pa gre na račun nerazumno velike porabe pretežno fosilne energije. Naslednje številke so prav grozljive.. Za izdelavo tipične enolitrske plastenke, zamaška in ostalega pakiranja porabimo okrog 3.4 mega joulov energije. Sodček nafte v sebi hrani okrog 6000 mega joulov energije, kar pomeni da iz enega sodčka nafte naredimo okrog 1760 enolitrskih plastenk.

Če bi 2 milijona Slovencev vsak dan v letu popilo le eno tako steklenico, pomeni to, da smo samo za vodo iz plastenk porabili ca. 415 000 sodčkov nafte. Tej količini nafte pa moramo prišteti še fosilna goriva, ki smo jih porabili, ko smo vodo polnili, prevažali, jo hladili najprej v trgovini in nato še v domačem hladilniku. Energija se porabi tudi, ko gre za komunalni odvoz plastenk in njihovo morebitno recikliranje.

Če bi želeli ponazoriti vso omenjeno energijo z nafto, si predstavljajte, da vsakič, ko izpraznite litrsko plastenko, v njej porabite tudi četrt litra nafte. Si predstavljate, za kakšne količine nafte gre, ko začnemo operirati z globalnimi številkami? V ZDA na primer ocenjujejo, da gre samo za vodo v plastenkah na leto 17 milijonov sodčkov surove nafte.

Za konec pa še najbolj ironično dejstvo, na katerega malokdo pomisli. Za en liter ustekleničene vode so proizvajalci tekom delovnega procesa rabili kar tri litre vode, ki je bolj ali manj onesnažena končala kot odpadna voda. Menim, da zaključni komentar ni potreben, še zlasti ne v Sloveniji, ki se (še) ponaša z zelo kakovostno pitno vodo. In to iz vodovodne pipe.

Avtorica članka: Prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj

P.S. Med drugim smo dobili tudi e-poštno sporočilo od Bena Zupana, ki se z vodo ukvarja že 10 let in je sodeloval pri testiranjih kot radiestezist. Tudi on sporoča, da je voda iz pipe boljša od 90% ustekleničenih voda in vedno sveža.

Posted by Skrivnosti Sveta

Se bojite policijskih radarjev? Morda bodo kmalu preteklost, saj v Veliki Britaniji preizkušajo sistem, ki prek satelitov nadzoruje hitrost vozila in po potrebi poseže v delovanje sistema za vbrizg goriva, da bi preprečil prehitro vožnjo.

V vozilo vgrajena GPS naprava je (podobno kot nekatere komercialne GPS navigacije) opremljena s podatki o najvišji dovoljeni hitrosti na posameznem odseku ceste. Sistem nato s pomočjo satelitske navigacije izračunava položaj in hitrost vozila ter ju primerja s shranjenimi podatki. V kolikor zazna previsoko hitrost, voznika zvočno in vizuelno opozori, prek povezave z avtomobilsko elektroniko pa lahko tudi samodejno zmanjša vbrizg goriva, dokler se hitrost ne spusti pod najvišjo dovoljeno.

Sistem ima zaenkrat dva načina delovanja - v enem voznika zgolj opozarja, v drugem pa poseže tudi v delovanje motorja. Obstaja pa tudi tipka za začasni izklop, v kolikor bi se voznik znašel v situaciji, ko bi bila prekoračitev najvišje dovoljene hitrosti nujno potrebna zaradi varnosti ali če se podatki shranjeni v napravi ne skladajo z dejanskim stanjem hitrostnih omejitev na cesti.

S sledilnim sistemom za nadzor hitrosti bodo najprej opremili londonske taksije, avtobuse in vladne avtomobile. Glede na to, da je britanska vlada zelo privržena vsem oblikam nadzora državljanov, pa lahko pričakujemo, da bodo takšne naprave nekoč postale obvezne za vsa štirikolesna vozila.

P.S. Čudoviti novi svet Georgea Orwella korak za korakom postaja resničnost …

Vir: http://dne.enaa.com

Posted by Skrivnosti Sveta

Čeprav se imenuje prašičja gripa, je prašiči dejansko ne dobijo. Torej, kaj se zgodi, če prašiču daste prašičji gripo? Da bi to ugotovili, so raziskovalci v telo 22 dni starih prašičkov vbrizgali čisti sev H1N1, ki je odgovoren za sedanji preplah pred prašičjo gripo, ter manj nevarni H3N2 virus.

Tako kot pri človeku, so se tudi pri prašičih pojavili simptomi, podobni gripi: nosni izločki, kašljanje, kihanje in vnetje očesne veznice. Prav tako je gripa trajala manj kot teden dni in noben prašiček ni umrl.

Vir: http://www.wddty.com

Posted by Skrivnosti Sveta

Koliko ljudi je v zadnjem času umrlo zaradi prašičje gripe? Če verjamemo, kar preberemo v časopisih, potem je ta številka približno 159 in toliko ljudi naj bi v Mehiki umrlo zaradi virusa H1N1. Tako torej »uradno« govorijo mediji, vendar naj vas pomirimo – ni jih bilo toliko, bilo jih je le sedem.

To število (7) sta potrdila tako Svetovna zdravstvena organizacija (World Health Organization WHO) kot tudi mehiški minister za zdravstvo Jose Angel Cordova. Vivienne Allan, v imenu WHO programa za zaščito pacientov, pravi: »To je (150 mrtvih več) netočna informacija. To ni informacija, ki je prišla iz WHO. Ponavljam, skupaj je umrlo sedem ljudi in vsi so iz Mehike.«

Po njeni objavi je umrl prvi ameriški državljan, vendar je to vse zelo daleč od pandemije. Vendar je WHO dvignila prašičje gripo na pandemijo »pete faze«, ker je prišlo do širjenja virusa s človeka na človeka v najmanj dveh državah.

Ne glede na dejstva, so uradni predstavniki zdravstva v vladi Velike Britanije izjavili, da bi v pandemiji lahko umrlo več kot 750.000 Britancev. Njihov minister za zdravje, Alan Johnson, je angleškemu spodnjemu domu sporočil, da je bilo v Mehiki 89 smrtnih primerov zaradi virusa.

Četudi ste predstavnik tovarne zdravil, ste lahko presenečeni, zakaj vlade – in mediji – reagirajo tako neodgovorno. V primeru, da vas zanimajo zarotniške teorije, se ozrite do Indonezije in njene ministrice za zdravje Siti Faldilah Supari, ki pravi, da ni izključena možnost, da je virus H1N1 človekov izdelek.

Vir: http://www.wddty.com/03363800372602779674/seven-not-159-swine-flu-deaths-in-mexico.html

Posted by Skrivnosti Sveta

Opomba: Tekst, ki si ga boste prebrali v nadaljevanju smo dobili preko e-pošte v obliki .pps predstavitve. Le-tega smo prepisali, da je tako lažje branje in da bo vsebina dosegla še več ljudi. V njem so navedena številna pomembna dejstva o tem, kar se dogaja v svetu, zraven pa smo še mi dopisali nekaj dodatnih informacij, ki so vam lahko v pomoč in razmišljanje.

V sedanjem času, ki je v znamenju številnih kriz, vsi iščejo rešitve. A rešitev problema lahko najdeš le, če veš, kaj ga je povzročilo. Ali ste se kdaj vprašali, kaj je s to civilizacijo narobe, da je zabredla v sedanjo stisko? Razmišljajmo skupaj.

Finančno krizo, ki je sodu izbila dno, je povzročilo pomanjkanje denarja.

Podjetja, ki odpuščajo delavce, so v stiski, ker ljudje zmanjšujejo število nakupov; nimajo denarja! Zdravstveni in pokojninski sistemi so na robu zloma, ker jim primanjkuje denarja. Na vseh koncih in krajih škriplje, ker ni dovolj denarja …

• Ali ima denar torej kaj skupnega s krizami, s katerimi se soočamo?
• Ali je morda prav on odgovoren zanjo?
• Ali ste kdaj razmišljali, kako denar vpliva na naše življenje?

Poglejmo nekoliko v njegovo ozadje.

Kaj vse ljudje počnemo za denar!

Zanj se prodajamo delodajalcu in opravljamo dela, ki jih ne maramo. Da bi ohranili ustvarjeni nivo osebnega standarda, temu namenjamo vse več našega časa. To nas izpostavlja vse hujšemu stresu, nas vse bolj razoseblja in spreminja v človeški avtomat. Z denarjem si ne moremo kupiti niti zdravja, niti sreče. A o tem ne razmišljamo, dokler ni prepozno.

Usodna odvisnost od denarja

Ne le, da z denarjem pogojujemo najpomembnejše stvari v našem življenju, denar je postal celo motiv za naše delovanje. To se nam zdi popolnoma naravno. Ali se kak naraven proces odvija zaradi denarja? Mar ni absurdno, da se zaradi težav s tako postransko stvarjo, kot je menjalno sredstvo, sesuje celotno svetovno gospodarstvo? Odvisnost od denarja je nenaravna omejitev, ki smo si jo naložili sami.

Skrite pasti denarja

Denar je sicer učinkovito menjalno sredstvo za stvari in usluge. A tu nastopi težava, ki je med poglavitnimi krivci za stisko človeštva. Denar je namreč vezan na sistem obresti, ki predstavljajo prikrito zlo. Posledice zaračunavanja obresti so katastrofalne. Zaradi obresti je denar postal sredstvo manipulacije manjšine z večino.

Kako deluje mehanizem obresti?

Zaradi obresti je denar postal zadolžnica. Ko banke ustvarijo denar, s tem ko odobrijo posojilo, ustvarijo le glavnico. Vendar pa pričakujejo vračilo glavnice z obrestmi, čeprav denarja za obresti niso ustvarile. Denar za obresti naj bi zaslužili skozi poslovanje z drugimi ljudmi. V resnici banke tega denarja ne ustvarijo in enačba se ne izide. Bankam je treba poplačati več, kot so denarja ustvarile.

Naš dopis: Za več razumevanja si poglejte kratek odlomek iz filma Denar kot dolg.

Če bi radi videli celoten film Denar kot dolg si ga lahko ogledate tako, da kliknete tukaj.

Kako pridemo do denarja za plačilo obresti?

V osnovi moramo uporabiti glavnico nekoga drugega. To povzroča pomanjkanje in prisili ljudi, da tekmujejo med sabo za denar, ki ga je premalo. Če pri tem ne uspejo, jih doleti kazen - bankrot. Tekmovalnost je sistemsko vgrajena v strukturo denarnega sistema, ki ga uporabljamo. V tem sistemu mora vedno nekdo izgubiti.

Z obveznostjo plačila obresti je obremenjenega več kot 90% denarja v obtoku, zato mora količina denarja rasti. Vsaka investicija mora prinesti več denarja, kot je vloženega (dobiček).

Na osnovi obrestno obrestnega računa količina denarja eksponentno raste - pri 3% obrestni meri se podvoji v 24 letih. Za ilustracijo: če bi Jožef ob rojstvu Kristusa investiral en pfenig po 4% obrestni meri, bi obrestne obresti že v 1749 letih narasle na vrednost krogle zlata, ki bi bila tako težka, kot Zemlja!

Sistem, v katerega je vgrajena eksponentna rast, mora prej ali slej počiti.

Denarni sistem deluje kot sesalec, ki neprestano srka vire revnih in jih prerazporeja k bogatim. Velike količine denarja se koncentrirajo v rokah vedno manjšega kroga posameznikov in multinacionalk. To ustvarja družbeno polarizacijo. Bogati prejemajo neprekinjeno rento od tistih, ki si morajo denar sposojati, da bi imeli sredstvo menjave.

Države tretjega sveta se v takšnem sistemu nikoli ne bodo mogle izkopati iz dolgov, saj ti naraščajo eksponentno. Naš dopis - poglejmo primer Argentine, ki je bila na začetku prejšnjega stoletja najbolj razvita in najbogatejša južnoameriška država sto let kasneje pa je država zaradi številnih finančnih kriz in najetih kreditov dobesedno pred bankrotom, v revščini živi dobra četrtina njenega prebivalstva.

Vojne v takšnem finančnem sistemu nekaterim prinašajo obilo dobrobiti, zato so silno zaželene. Predstavljajo najboljši vir zaslužka - najprej pri prodaji dragega orožja in uničenju, zatem pa pri kreditiranju ponovne izgradnje, ki državo lahko pahne v ekonomsko odvisnost. Po drugi strani pa v svetovni vojni pride do “globalnega reseta” sistemov, ki bi se sicer zaradi bujne rasti razleteli.

Denar omogoča številne manipulacije, ki učinkovito kradejo ljudem denar iz žepov.

Količina denarja v obtoku naj bi ustrezala vrednosti vsega blaga in uslug. A to že davno ni več res. S prekomernim tiskanjem denarja (inflacija) si bankirji prilastijo družbeno bogastvo, pri čemer se denar razvrednoti. Če podvojiš količino denarja v obtoku, pobereš prebivalstvu polovico denarja iz žepov, ne da bi se ljudje tega jasno zavedali. To občutijo skozi vse višje cene izdelkov in storitev.

Inflacija pomeni masovno družbeno krajo.

Eden finančno najmočnejših ljudi na svetu, Victor Rotschild, je dejal: ”Dovolite mi, da izdajam in kontroliram državni denar, pa me ne zanima, kdo piše zakone”. Finančna oligarhija stoji praktično za vsemi pomembnimi dogodki v svetu.

ZDA so talka Ameriške centralne banke (FED), ki je v privatnih (!) rokah

Z blazno emisijo denarja (inflacija) in nato zmanjševanjem denarne mase (deflacijo) so bile ustvarjene gospodarske krize.

Njihov namen? Prerazporeditev kapitala, lastnine in oblasti.

V obdobju 60 let je dolar izgubil 88% svoje vrednosti.  Leta 1920 je to povzročilo propad 5400 bank, ki so jih nato pokupili za drobiž. S ponovno blazno emisijo (144%) dolarjev pa so leta 1929 izzvali še hujšo krizo, ki je uničila 16000 bank.

Z denarjem so bili v svetu, ki časti denar, doseženi vsi cilji vladajoče oligarhije.

Oktobrsko revolucijo v Rusiji so financirali Rothschildi preko banke Kuhn, Loeb and Company - iste banke, ki je kasneje financirala Hitlerja. Lenin in Trocki sta dobila »skromnih« 50 milijonov ameriških dolarjev. S podporo nasprotnikom demokratičnih režimov v številnih afriških državah je bil omogočen nelegalen prevzem oblasti, države pa so z velikimi krediti pahnili v ekonomsko odvisnost.

V globalni politiki imajo od nekdaj odločilno vlogo veliki svetovni  koncerni.

Nemški kemični koncern IG Farben je omogočil vzpon Hitlerja, ameriški Monsanto pa do danes ustvarja bajne dobičke s prodajo nevarnih kemičnih preparatov, gnojil in gensko spremenjeno hrano.

Nobena politična odločitev, ki je v nasprotju z interesi kapitala, ne more biti sprejeta.

Tudi sedanja finančna kriza ni bila ustvarjena brez razloga. Njen namen je doseči centralizacijo svetovnega nadzora nad svetovnimi financami. Tovrsten predlog je že v postopku na vladi v ZDA. Kdo naj bi nadzor vršil? Kdo drug kot ameriški FED!

Vse poteka v skladu z načrtom ene same globalne države, z eno vlado, eno vojsko, enim plačilnim sredstvom, s popolnim nadzorom svetovne populacije.

Prestrašeno s terorizmom, izstradano v gospodarskih krizah in utrujeno od naravnih nezgod bo svetovno prebivalstvo pripravljeno sprejeti vse. To bo fašistični režim, v katerem drugače mislečih preprosto ne bo. Načrt zanj je naznačen na bankovcu za en dolar.

Denar je ena najuspešnejših prevar, s katerimi je zaslepljeno človeštvo. Povzročil je, da smo se zazrli v materialnost bolj kot bi bilo primerno. Vpliva na čustva - krepi pohlep in nevoščljivost ter ustvarja tekmovalnost, obenem pa daje (lažen) občutek varnosti.

Z njim je instrumentalizirano izkoriščanje človeka po človeku. Kapitalizem je družbeni red, ki omogoča izkoristek vseh registrov tega mehanizma.

Sedanja rešitev za zajezitev sedanje globalne krize: vlade predlagajo finančno pomoč obubožanim bankam in velikim koncernom.

Problem se torej “rešuje” s še več denarja, ki ga bodo potegnili iz žepov davkoplačevalcev in jih tako še bolj zasužnjili. Problem se v resnici še povečuje! Vsak bankovec je pač zadolžnica, ki terja obresti. Takšno reševanje krize je farsa, možna zaradi nevednosti večine ljudi. Mediji, ki so v rokah kapitala, poskrbijo, da prave informacije ne prodrejo.

Kakšna je prava, sistemska rešitev za izhod iz nastalega položaja?

Mehanizem, ki nas je pripeljal v stisko, je treba onesposobiti. Denar bi moral postati pravično menjalno sredstvo, ki ne zahteva plačila obresti. Denar kot ideal bi moral pasti in odstopiti mesto človečnosti.

Svet bi moral sprejeti povsem nova pravila obnašanja, v katerih je dobrobit družbe pred dobrobitjo posameznika, ustvarjanje harmonije z naravo in skrb zanjo pa glavna naloga človeštva.

Najbolje bi bilo, da bi denar kot menjalno sredstvo ukinili in vzpostavili svetovno ekonomijo, ki temelji na uporabi svetovnih virov. Ob pravični razdelitvi je svetovnih virov dovolj za vse človeštvo. Vsakdo naj brez plačila dobi dovolj sredstev za preživetje, da lahko dostojno živi in dela tisto, k čemur ga vleče srce.

Če do spremembe sistema ne bo prišlo, se bo sedanja kriza le odložila in čez čas še močneje izbruhnila v vojnah za vodo, energijo in naftne vire. Po velikem napredku tehnike in tehnologije je zdaj čas, da omogočimo napredek tudi v naših glavah.

Spremeniti moramo temelje medsebojnih odnosov in vse družbene sisteme, ki pokajo po šivih. Preusmeriti se moramo k rešitvam, ki so naravne. Če bomo s tem še odlašali, nas bo narava radikalno prisilila k spremembi pogledov na materialnost in materialno blaginjo. Preživeli bodo lahko pričeli vse znova …

Ali je v povedanem kaj resnice, ste začutili v srcu. Če želite preprečiti črn scenarij, pomagajte vašim prijateljem, da se s to resnico soočijo. Bolje zdaj kot potem, ko ne bo mogoče nič več storiti. En človek res ne more spremeniti sveta, pač pa ga lahko ideja, ki jo ta posreduje drugim.

Posted by Skrivnosti Sveta

V zadnjem mesecu dni so mediji (TV, radio, časopisi, internet) polni strašljivih napovedi o možnosti pandemije prašičje gripe. Pravijo, da ima strah velike oči in vedno ob takšnem globalnem “strahu” nekdo mastno zasluži (saj se ve kdo).

Na internetu smo zasledili odličen članek (sicer je v angleščini) o prašičji gripi, katerega močno priporočamo, da si ga preberete. Omenjeni članek osvetli vse skupaj še iz nekoliko drugačne perspektive, kot pa nam jo uradno ponujajo množični mediji. Avtor članka je Joseph Mercola, preberete pa si ga lahko bodisi na njegovi spletni strani, bodisi na spletni strani Doctors are dangerous.

Mercola.com - http://articles.mercola.com/sites/articles/archive/2009/04/29/Swine-Flu.aspx

Doctors are dangerous - http://www.doctorsaredangerous.com/articles/swineflu.htm

In še kratka “zanimivost”, ki je tudi omenjena v tem članku. Zaradi malarije vsak dan umre okoli 3.000 ljudi, pa to ni razglašeno za pandemijo temveč za “zdravstveni problem”.

Velja si zapomniti, da je ajvečje orožje za manipulacijo množice ljudi strah. Če je narod prestrašen nima možnosti, da razmišlja o kakšnih drugih stvareh, ki se medtem, ko je vzpostavljen “strah” delajo “podtalno”. To je preprosti način delovanja na način - PROBLEM - REAKCIJA - REŠITEV. Naprej ustvarite problem, nato ustvarite reakcijo (prestrašene ljudi)i in nato ponudite rešitev. Samo toliko v razmislek …

Posted by Skrivnosti Sveta

Javnost ni opazila, da so v ZDA prepovedali določene knjige. Vlada je prepovedala prodajo, izposojo in celo podarjanje otroških knjig, ki so bile tiskane pred letom 1985. Vsaka kršitev v tej smeri pomeni neupoštevanje zakona in se zaradi tega tudi pravnomočno kaznuje.

Sporen zakon je sestavni del odredbe, ki se dejansko nanaša na nevarne snovi, ki jih vsebujejo nekatere igrače. Res pa je, da so v ta zakon vključili v eni točki tudi otroške knjige.

Ameriški internetni časopis CityJournal govori celo o »Prepovedi knjig - Zaradi vlade otroške knjige spet zažigajo«. Internetni časopis pravi, da zgodba sicer zveni zelo neverjetno, vendar je resnična.

Težko je verjeti, toda je resnično: po zakonu, ki ga je Kongres sprejel lansko leto za omejevanje nevarnosti izdelkov za otroke, je zvezna vlada sporočila, da otroške knjige, tiskane pred letom 1985, niso ocenjene kot varne in bi lahko bile v mnogih primerih nezakonito prodajane in distribuirane. Trgovci, trgovine s poceni blagom in prodajalci knjig lahko delajo napako, če prodajajo starejše izdaje ali jih odstranjujejo brez predhodnega testiranja zaradi zmanjševanja stroškov. Mnogi običajni prodajalci knjig, konsignacijske trgovine, trgovine z opuščenimi programi in podobno morajo potemtakem začeti z zavračanjem novih dobav izdaj izpred leta 1985, ter naglo odstraniti knjige s svojih polic, in jih v nekaterih primerih množično zavrniti.

Posamezne lastnike takšnih otroških knjig, knjigarne, antikvariate in trgovine z rabljenimi knjigami pozivajo k uničenju, torej zažiganju omenjenih knjig. Vsaka vrsta distribucije teh starih knjig je prepovedana, če se »distributer« prej ni prepričal, da bi lahko omenjene knjige kakorkoli škodile otrokom. Odredba se nanaša na vsebnost knjig v smislu kemijskih spojin, ki naj bi ogrožale otrokovo zdravje, torej svinec in podobne substance, ki se nahajajo v papirju.

Seveda je takšno odredbo mogoče interpretirati zelo široko, in poznavalci na osnovi tega sklepajo, da bo prišlo do velikanskega uničenja mnogih knjig iz »preventivnih razlogov«, čeprav danes ni znan niti en primer, da bi na osnovi zgoraj omenjenih substanc bil kakšen otrok oškodovan.

Lastniki tovrstne literature si ne morejo privoščiti, da bi tvegali. Sklepali bi lahko, da gre »samo« za otroško literaturo, vendar se kritiki zgražajo in spominjajo na zakone, sprejete v tretjem rajhu, ki so bili tem novim zakonom zelo podobni, in ki so povzročili, da je gorelo na tisoče knjig!

Kritiki svarijo pred tem, da je zelo majhen korak od prepovedi otroške literature do prepovedi ostale preveč kritične literature. Prav tako trdijo, da so starši tisti, ki odločajo o tem, kaj naj njihov otrok bere in česa ne.
Pred letom 1985 ni znan niti en primer, da bi kakšna otroška knjiga pri otroški populaciji povzročila kakršnekoli negativne zdravstvene posledice, zato je takšna prepoved čisto odveč.

Morda pa ni odveč z vidika vlade, opominjajo kritiki tega zakona, ker sprejetje le-tega omogoča, da se preveri, do kakšne mere ga je možno v realnosti uresničiti. Mnogi namreč verjamejo, da gre tukaj zgolj za testiranje prebivalstva in dovzetnost prebivalstva za bodoče tovrstne prepovedi.

Leto 1985 je bilo, simbolično gledano, dokaj ključna letnica, in do takrat je bilo še mogoče objavljati tudi politično »nekorektne vsebine«, recimo o nekorektnostih monetarnega sistema.

Nauk celotne zgodbe je, da najprej zažigajo otroške knjige, takoj zatem gre v zaton vsa ostala svoboda in izobraževanje. Hitler in Stalin sta bila zaradi takratnega zažiganja prepovedanih knjig precej provokativna. Današnji diktatorji tovrstne nagibe uresničujejo bistveno bolj subtilno, s pomočjo birokratskih odločb. Res je lep ta novi svet!

Vir: http://www.mmnews.de/index.php/200902182294/MM-News/USA-Bucherverbot.html
http://www.city-journal.org/2009/eon0212wo.html