Preden se boste odločili kateri sok, sirup, vodo z okusom ali ledeni čaj boste kupili, vam priporočamo da si na spletni strani
http://ninamvseeno.org/zdravje/e/izdelki_aditivi.aspx?group=pija%E8e
ogledate seznam izdelkov z aditivi, medtem ko si na
http://ninamvseeno.org/zdravje/e/seznam_aditivi.aspx
lahko ogledate seznam vseh aditivov in preverite kateri so neškodljivi in kateri zelo nevarni.
Pismo je dr. Samuel Hahnemann okrog leta 1800 napisal bolniku, krojaču v Gothi, ki je umrl leta 1851 v 92. letu starosti. Njegovi nasveti bolniku so aktualni tudi v današnjem času. Ob tem se nam poraja vprašanje ali so današnji sodobni zdravniki zmožni tako modrih besed ali pa je njihov edini način, kako do zdravja – zdravilo na recept.
Moj dragi gospod,
res je, da odhajam v Hamburg, vendar ne skrbite zaradi tega. Če ne boste godrnjali zaradi par grošev, kolikor vas bo stalo pismo, se vedno lahko obrnete name, tudi ko bom tam. Samo napišite moje ime in pod njim Hamburg in vaše pismo me bo našlo.
Za sedaj lahko rečem, da ste na dobri poti k zdravju in da je glavni izvor bolezni odstranjen. En vzrok še obstaja in je tudi vzrok vašega zadnjega poslabšanja. Človek (občutljiv človeški mehanizem) ni ustvarjen za prenaporno delo, ne more izčrpati svojih zmožnosti ali sposobnosti brez kazni. Če to počne zaradi ambicij, koristoljubja ali zaradi drugih hvalevrednih ali grajevrednih motivov, se zoperstavi redu narave in njegovo telo trpi poškodbe ali destrukcijo.
Še bolj, če je njegovo telo že v slabotnem stanju; kar ne moreš doseči v enem tednu, lahko v dveh. Če vaše stranke ne morejo počakati, resnično ne morejo pričakovati, da boste vi zavoljo njih zboleli, se zgarali do groba in da bo vaša žena postala vdova in otroci sirote. Ne samo da vas poškoduje hujši telesni napor, še bolj je škodljiva spremljajoča duševna obremenjenost in ta prenapetost škodljivo prizadene telo.
Če si ne boste dopustili drže mirne brezbrižnosti, sprejeli načelo, da živite najprej zase in šele potem za druge, potem je zelo majhna možnost za vašo ozdravitev. Ko boste v svojem grobu, bodo ljudje še vedno oblečeni, mogoče ne tako okusno, toda še vedno primerno.
Če boste znali živeti, boste mogoče ozdraveli, mogoče dočakali celo visoko starost. Če vas karkoli vznemirja, se ne zmenite za to; če je nekaj preveč za vas, ne imejte opravka s tem; če vas kdorkoli preganja, delajte umirjeno in smejte se norcem, ki vas želijo onesrečiti. Naredite le to, kar lahko naredite zadovoljivo; če česa ne morete narediti, se s tem ne obremenjujte.
Naših posvetnih okoliščin se ne more izboljšati s preobremenitvijo z delom. Sorazmerno več časa se ukvarjajte z domačimi zadevami in tako ničesar ne pridobite. Varčevanje, omejitev nepotrebnih stvari (od katerih ima garač kaj malo koristi) nas postavi v položaj, da živimo z večjo lagodnostjo – ali drugače rečeno, bolj racionalno, bolj inteligentno, bolj v skladu z naravo, bolj radoživo, bolj popolno, bolj zdravo.
Tako bomo delovali bolj hvalevredno, bolj razumno, bolj preudarno, kakor pa da delamo v strašni naglici, nenehno živčno prenapeti, kar pelje k destrukciji najdragocenejšega zaklada življenja, umirjenega srečnega duha in dobrega zdravja.
Bodite bolj preudarni, cenite se in dopustite si, da je vse drugo postranskega pomena za vas. In če si bodo drznili trditi, da ste moralno obvezani, da delate več, kot je dobro za vaše mentalne in fizične sposobnosti, pa čeprav sami tega ne počnejo, celo takrat si, za Božjo voljo, ne dovolite početi to, kar je v nasprotju z vašo srečo.
Ostanite gluhi za poveličevanje, ostanite hladnokrvni in nadaljujte svojo pot počasi in zadržano kot moder in razsoden mož. Uživati s spokojno dušo in telesom, za to je človek na tem svetu, in delati samo toliko, da si bo zagotovil premoženje za uživanje – ne da bi se dal iz kože in zgaral.
Nenehna podjetnost in trud slepih smrtnikov, da bi pridobili več in več, da bi si zagotovili čast, spoštovanje ali kaj drugega, da bi služili tej ali oni pomembni osebnosti – to je pogosto usodno za našo srečo, to je običajno vzrok, da se mladi ljudje starajo in umirajo prezgodaj.
Miren, hladnokrven človek, ki dopušča, da stvari nežno drsijo, tudi doseže svoj cilj, živi bolj mirno in zdravo in doseže visoko starost. In temu ležernemu človeku se včasih utrne srečna misel, plod umirjenega ustvarjalnega razmišljanja, ki bo dala bolj koristno spodbudo njegovim posvetnim zadevam, kot jih sploh kdaj lahko doseže človek, ki je prenapet in izčrpan od dela in ki nikoli ne najde časa, da bi zbral svoje misli.
Da bi zmagali na tekmi, hitrost ni edino, kar se zahteva. Prizadevajte si, da pridobite malo brezbrižnosti, hladnokrvnosti, miru, potem boste to, kar si jaz želim, da bi bili. Nato boste videli čudovite stvari; videli boste, kako zdravi boste, če boste upoštevali moj nasvet. Potem bo vaša kri tekla skozi žile tiho in umirjeno, brez napora in brez vročine. Grozne sanje ne vznemirjajo človeka, ki leže brez visoko napetih živcev.
Človek, ki je brez skrbi, se zjutraj zbudi brez zaskrbljenosti o raznovrstnih poslih, ki ga čakajo čez dan. Kaj mu mar? Sreča v življenju mu pomeni več kot kaj drugega. Z živahno telesno in duševno aktivnostjo se loti zmernega dela; nič ga ne ovira pri obrokih, brez kipenja krvi, brez skrbi, brez zaskrbljenosti uma uživa ob tem, kar mu je namenil dobrotljiv Zaščitnik življenja.
In tako dan sledi dnevu v spokojnem zaporedju, dokler končni dan v visoki starosti pripelje h koncu dobro preživeto življenje in človek umirjeno leže k počitku na drug svet, kakor je umirjeno živel na tem.
Ali ni to bolj smotrno, bolj smiselno? Dovolite, da nemirni, samouničujoči ljudje delujejo nespametno, škodljivo zase, kakor jim drago; dovolite jim, da so norci. Toda bodite vi pametnejši! Ne dovolite mi, da vam pridigam to modrost o življenju zaman. Želim vam samo dobro.
Zbogom, sledite mojemu nasvetu, in ko vam bo šlo dobro, ga ne pozabite.
Dr. S. Hahnemann
P. S.: Če boste imeli samo še kovanec za šest penijev, še vedno bodite vedri in srečni. Božja previdnost nas varuje in srečna naključja poskrbijo, da je vse spet v redu. Koliko potrebujemo, da lahko živimo, da s hrano in pijačo povrnemo naše moči, da se zavarujemo pred mrazom in vročino?
Malo več kot nekaj poguma; ko ga imamo, lahko druge, manj bistvene stvari najdemo brez večjih težav. Moder mož potrebuje malo. Moč, s katero varčujemo, ne potrebuje obnavljanja z medicino.
Prevod: Maja Žužek
Vir:
BRADFORD, Thomas Lindsley: The Life and Letters of Dr. Samuel Hahneman. New Delhi: B. Jain Publishers (P) Ltd. Reprint Edition 2004, str. 61-63.
HAEL, Richard: Samuel Hahnemann – His Life and Work. New Delhi: B. Jain Publishers Pvt. Ltd. Reprint Edition 2006. Vol. II, str. 41-42, 51-52.
Zdravniki in farmacevti med vami zelo dobro vedo, kaj je vrtiljak zdravil. To je vrtiljak, na katerem se ni preveč priporočljivo znajti, kajti ko si enkrat na njem, je sila težko izstopiti … In čim starejši smo, tem bolj postaja ta vrtiljak nevaren. In pogost. In nor.
Vzemimo na primer Janeza. Janez je dokaj zdrav 50-letnik, ki nima posebnih zdravstvenih težav. Na sistematskem zdravniškem pregledu pove zdravniku, da mu včasih malce ponagaja prebava … in zdravnik mu napiše recept za zdravilo famotidin, ki »pomaga« proti slabi prebavi.
Na videz povsem nedolžno zdravilo. Toda Janez žal ne ve, da famotidin povzroča bolečine v sklepih. Slednje postajajo vedno hujše in vse bolj moteče, zato začne Janez jemati paracetamol, da si bolečine olajša. Tudi paracetamol se mu zdi docela nenevaren, saj je na voljo brez recepta.
Še vedno pa se počuti slabo oziroma se zdaj počuti še slabše. Postane depresiven, kar je prav tako stranski učinek famotidina. Toda Janez tega ne ve. Prav tako je stranski učinek famotidina to, da mu nenadoma začnejo rasti prsi, težave pa ima tudi s potenco. To dvoje njegove depresije zagotovo ne olajša. Janez, ki je z razpoloženjem vse bolj na psu, prebere, kako zelo zdravo naj bi bilo rdeče vino. Zato vsak dan pri večerji zvrne kakšen kozarček, včasih pa še pri kosilu. Zakaj bi si vino omejeval, če je pa zdravo? Pa še razpoloženje mu popravi.
Vendar pa se Janez ne zaveda, da paracetamol v kombinaciji z alkoholom lahko hudo poškoduje jetra. Poleg tega so njegova jetra močno obremenjena že zaradi prvega zdravila, famotidina, tako da se te poškodbe kaj hitro spreminjajo v kronične. Jetra so sicer organ, ki se izjemno hitro obnavlja in je v nekaj tednih že popolnoma regeneriran. Vendar tudi jetra ne zmorejo delati čudežev, če morajo nenehno razgrajevati tuje sintetične snovi in alkohol. Zato jetra (ki opravljajo v telesu nad 400 funkcij) v tem stanju nenehnega stresa kmalu omagajo in prenehajo učinkovito izvajati detoksifikacijo organizma. Posledice so takojšnje in uničujoče, zlasti za imunski sistem. Janezovo telo, ki ne zmore več presnavljati strupov, postane nemočna tarča raznih okužb.
Zato mu zdravnik predpiše antibiotike. Antibiotiki zadajo Janezu najhujši udarec od vseh, saj mu dokončno sesujejo že tako načeti imunski sistem. Obenem poškodujejo tudi njegova prebavila ter omogočijo razrast kandide. Zdaj ima Janez žal tudi že kronično vnetje sinusov; zanj mu zdravnik predpiše zdravilo proti alergijam-antihistaminik, katerega neželeni stranski učinek pa je, da Janez kmalu postane tudi vzkipljiv in razdražljiv.
Pri tem seveda to zdravilo, antihistaminik, alergij prav čisto nič ne zdravi, le blokira njihove simptome. Pa še to le v 40 do 60 % primerov, kajti alergije povzročajo tudi druge snovi in ne le histamin. Hkrati so protialergijska zdravila znana po številnih stranskih učinkih, Tako ima Janez zdaj še glavobole, zvišan holesterol in motnje srčnega ritma. Pogosto ga stiska v prsih, nenehno se znoji, povrnile pa so se tudi prebavne težave, kajti antihistaminik mu je povzročil vnetje želodca.
Janez tudi velikokrat bruha, njegov krvni sladkor je precej povišan, ima nenormalno krvno sliko in težave z uriniranjem, zadnje čase pa opaža še, da ima motnje pri koordinaciji gibov in svojega telesa ne obvladuje več popolnoma. In tako naprej … in naprej. Pravzaprav v njegovem telesu ni več stvari, ki bi delovala normalno. Uradna medicina, v vsej svoji krasoti in veličastnosti.
Verjetno vsak od nas pozna nekaj takšnih Janezov, ki so se zelo hitro spremenili v razvaline. Psihične motnje, izpadanje las, težave z dihanjem, ustne afte, zvišanje telesne teže, nenormalnosti v EKG-ju, okvare vida, gomazenje po telesu, pordelost kože, nočne more, osebnostne spremembe, samomorilne misli … vse to je »normalno« in »sprejemljivo«, dokler »koristi prekašajo tveganje«.
Obstajajo pa še tudi taki stranski učinki, ki jih zdravnik nikoli ne vidi. Npr., žena Janeza zapusti, ker ne more več prenašati njegovih izbruhov besa in nenormalnega vedenja. Otroci so se mu odtujili, morda bo izgubil tudi službo, saj je nenehno na bolniški, ko je na delu, pa se nanj ni mogoče več zanesti. Vse zaradi nepomembne težavic s prebavo, ki bi se dala zlahka urediti s kakšnim čajem ali zeliščnim pripravkom, če bi se Janezov zdravnik (ali Janez sam) na to seveda spoznal.
Ne zanašajte se na druge, zanesite se nase in na svoje telo.
Privoščite mu hrano – tisto naravno in brez črtnih kod … Privoščite mu zdravje.
Vir: Internet in e-pošta
Le kaj nam želijo sporočiti mediji oz. televizijske hiše? Prav zanimivo je gledati nedeljski spored v zadnjem času na A Kanalu in TV3, pa tudi Pop TV ni izjema. Vse tri televizijske hiše imajo ameriški kapital, zato ni »naključje«, da nas bombardirajo s filmi katastrofe in to celo istočasno na več kanalih v najbolj gledanem terminu – ob nedeljah zvečer. Kar poglejmo si televizijski spored in vsebino filmov, nanizank in nadaljevank.
TV 3- MORILSKI VAL, akcijski triler (1. del), nedelja 22. 11. 2009, ob 20.00 uri
V vzhodno obalo Združenih držav brez kakršnega koli predhodnega opozorila udari vrsta masivnih valov, ki se zgrnejo nad mesta in za seboj pustijo številne žrtve ter katastrofalno opustošenje. Nihče ne ve, zakaj se je to zgodilo in kaj jih še čaka.
V želji, da bi našli odgovore in s tem možne rešitve se predstavniki vlade obrnejo na izobčenega znanstvenika Johna McAdamsa, največjega poznavalca ekoloških katastrof, ki jih je zakrivila človeška roka.
McAdams se dela loti takoj in v sodelovanju s Sophie Marleau, raziskovalko na oceanografskem inštitutu, se kmalu dokoplje do dokazov, da smrtonosni valovi niso delo narave (potresov na odprtem morju), pač pa uničujočih posegov človeka v krhko ravnovesje narave.
Zdaj morata s Sophie le še ugotoviti, kaj natančno je sprožilo to besnenje narave in kdo stoji za tem. Ni jima treba čakati prav dolgo, da ugotovita, da bo zanju tudi sama preiskava smrtno nevarna.
A KANAL – SMRTONOSNA EPIDEMIJA, film (1. in 2. del), nedelja, 15. 11. 2009 in nedelja 22. 11. 2009. ob 20.00 uri
Na centru za nadzor bolezni prejmejo klic panične stevardese, ki se nahaja na letalu na poti iz Avstralije proti Los Angelesu. Dr. Kayla Martin in njen partner Carl Ratner iz klica razbereta, da je med letom umrl 19-letnik, ki je imel visoko vročino in hude krče.
Zaradi zaskrbljujočih simptomov Kayla ukaže, da po pristanku vse potnike pošljejo v karanteno. Z odločitvijo pa se ne strinja losangeleški župan, ki meni, da je edini izbruh, ki jim preti, izbruh panike.
Kljub karanteni letalskih potnikov, se virus začne širiti, saj je eden izmed njih pobegnil na svobodo. Agent Troy Whitlock in ostali se povežejo z avstralskimi oblastmi, da bi odkrili izvor okužbe.
Ker se med prebivalci Los Angelesa okužba širi izjemno hitro, župan sprejme težko odločitev, da uvede karanteno za celo mesto. Upajo, da bodo na ta način pridobili dovolj časa, da zdravniki in raziskovalci odkrijejo orožje za boj proti virusu.
P.S. V filmu je omenjen H1N1. Na-ključ-je?
TV 3 – 10,5 POPOTRESNA APOKALIPSA, nedelja 15. 11. 2009, ob 20.00 uri
Pred nekaj leti je zahodno obalo Združenih držav stresel najhujši potres v zgodovini. Po tem silovitem rušilnem potresu je sezimologinja Samantha Hill odigrala eno ključnih vlog, saj je državi pomagala, da se je soočila z morda najhujšo naravno katastrofo v zgodovini in jo poskušala prebroditi.
Pod neposrednim poveljstvom ameriškega predsednika je sodelovala z geologom dr. Harrisonom Curtisom in kmalu postala simbol poguma in vztrajnosti. Ko se je že zdelo, da se položaj umirja, pa je nenadoma udaril cunami, popotresni val, in z obličja zemlje izbrisal Waikiki na Havajih. Takrat se je Samantha zavedla, da se uresničujejo njeni največji strahovi in da bodo po državi udarili še številni drugi popotresni oziroma od potresa spodbujeni fenomeni.
Tako silovit potres, ki je dosegel kar 10,5 stopnjo, je namreč prebudil že stoletja zamrlo potresno aktivnost zemlje. Tako se smučišče na znameniti Bald Mountain nenadoma znajde v primežu smrtonosnega oblaka dima in pepela, vrela voda potopi dolino Monument Valley, veliki jez Hoover Dam popusti in po dolini se z neverjetno rušilno močjo požene velikanski val vode, ki jo je zadrževal, sloviti predsedniški kipi na Mount Rushmoru pa eksplodirajo in se stopijo v neznansko vroči lavi.
Stopnjujoči se niz potresov, vulkanskih izbruhov, eksplozij, poplav in nenavadnih vremenskih pojavov grozi, da bo deželo povsem opustošil. A kaže, da se bo najhujše šele zgodilo: teksaška geološka prelomnica se razpira in grozi, da bo pogoltnila dva največja jedrska obrata v državi. Eksplozija, ki bi nastala, bi terjala na tisoče življenj.
Samantha in predsednik Hollister se strinjata, da bi jim na tej točki lahko pomagala le ena oseba – upokojeni znanstvenik, ki je pred leti takšno katastrofo celo že napovedal, to je Samanthin oče dr. Earl Hill, za katerega pa se bojijo, da je bil žrtev strahotnega potresa v Las Vegasu. Samantha se tako znajde pred najzahtevnejšo nalogo svojega življenja: poiskati očeta in z njegovo pomočjo rešiti deželo, ki se je znašla pred breznom jedrske apokalipse.
A KANAL – KATASTROFA V LONDONU, nedelja 1. 11. 2009 in nedelja 8. 11. 2009, ob 20.00 uri
Medtem ko londončani uživajo v sončnem vremenu, se ob škotski obali pripravlja nevihta biblijskih razsežnosti. Ko doseže obalo, popolnoma razdeja majhno mestece Wick, od tod pa se proti britanski prestolnici širi rušilni val. Londonske oblasti se ne pustijo vznemirjati, saj jih varujejo zapornice na Temzi, ki so znane po tem, da so nepremagljive.
Medtem se Rob Morrison komaj vrne s počitnic, ko ga že pokličejo zaradi vzdrževalnih del na zapornici. Istočasno se njegov odtujen oče, genialni profesor Leonard Morrison, trudi prepričati oblasti, da zapornice ne bodo vzdržale. Ko Rob izve, da je v poplavljenem mestecu Wick, umrl tudi njegov sodelavec, mu postane jasno, da bi tokrat lahko imel njegov oče prav. Toda nihče ju ne posluša.
Zapornica je končno popustila in London zalije nepredstavljivo velik val vode, ki uniči vse pred seboj. Kot vse ostalo končajo pod vodo tudi največje londonske znamenitosti – Big Ben, Tower Bridge, London Eye. Smrti za las uidejo Rob, Sam in Leonard, ki se zdaj zavejo, da lahko evropsko prestolnico rešijo le, če jim uspe priti do poplavljene strojnice in tako izčrpajo vodo. Načrt je izjemno tvegan, toda na nitki visi življenje osmih milijonov ljudi.
TV 3 – KONEC SVETA, nedelja 25. 10. 2009 in nedelja, 1. 11. 2009, ob 20.00 uri
Nad Zemljo se razbesni eno najhujših neurij v zgodovini človeštva, ki doseže moč 6. kategorije, najvišje, odkar človek izvaja meritve. Pariški Eifflov stolp zaradi močnih vetrov dobesedno razpade. Kamnite glave ameriških predsednikov se pod silovitim pritiskom kar sesedajo. Od velikih piramid v Egiptu ostane le še nekaj kupov kamenja, ko tisto področje zapustijo črni vrtinci, ki segajo od tal visoko v nebo.
Ko newyorški muzej naravne zgodovine pričnejo terorizirati trume žab, se poleg znanstvenikov v razlago teh težko razumljivih pojavov vključijo tudi religiozni fanatiki. Kar niti ne preseneča, saj so znanstveniki že leta in leta opozarjali na nevarnosti, ki jih prinašajo klimatske spremembe, a jih nihče ni bil pripravljen poslušati.
Šele zdaj, ko je morda že prepozno, se končno pojavi oseba, ki je pripravljena prisluhniti njihovim opozorilom – to je Judith Carr (Gina Gershon), na novo postavljena direktorica Zvezne agencije za naravne nesreče. Zdaj, ko časa ni več prav veliko, se Judith obrne na diskreditirano znanstvenico Faith Clavell (Shannen Doherty) in preučevalca tornadov Tommyja Tornada (Randy Quaid).
S skupnimi močmi morajo ugotoviti, kaj je tisto, kar je spodbudilo to besnenje vremena in razlog za nastali položaj dokončno odstraniti. Trojici se namreč vse jasneje dozdeva, da na delu niso samo klimatske spremembe, pač pa še nekaj veliko bolj pogubnega – človek.
In res se kmalu izkaže, da ima skupina teroristov v rokah vzvode, s katerimi nadzira vremenske pojave. Še več, svetu zagrozijo, da bodo z nadzorom vremenskih pojavov sprožili napad, kakršnega svet še ni doživel! Tako mora sedaj trojica zbrati pogum in se odpraviti v samo osrčje tega neurja 6. stopnje, za katerega kaže, da bo še povečalo svojo moč in Zemlji prineslo uničenje, ki bi lahko pomenilo tudi konec sveta.
Če vse to povežemo skupaj z intervjuji Stewarta Swerdlova, ki si jih lahko ogledamo na YouTube s srbskimi podnapisi, potem je več kot očitno – nekdo nam nekaj želi sporočiti ali z drugimi besedami – nas programirati.
http://www.youtube.com/view_play_list?p=11F3C6561821232C (intervju Stewart Swerdlow)
Tisto, čemer dajemo pozornost raste in ko smo v strahu, takrat je programiranje uma (mind control) najlažje. In še nekaj – ste opazili, kako v nekaterih zgoraj omenjenih filmih govorijo o »nadzoru« vremenskih pojavov oz. vremenskem vojskovanju? O tem pa več tukaj.
Nekdo bi rekel, ah, le en film, toda ti filmi še kako avtentično predstavljajo določene stvari. Tudi znanstveno fantastični filmi a la Možje v črnem 1 in 2, Dan neodvisnosti, Mars napada, Stik itd. itd.
Kaj lahko storimo ob vsem tem? Ne glede na to, kaj se dogaja v svetu, pomembno je, da delamo na sebi, svojemu umu in duhu, da živimo v harmoniji, notranjemu miru, ljubezni, kajti le-tako lahko soustvarjamo nov svet – svet, ki bo temeljil na vrednotah medsebojnega spoštovanja, radosti, ljubezni in sprejemanja.
Programiranje in kontrola uma delujeta lahko le v primeru, če verjamemo, da smo ločeni od božjega uma. Ko spoznamo, da smo vsi povezani med seboj in del celote, da je božji um vseprisoten in da je v nas ter ko se povežemo s tem virom tudi programiranje izgubi na učinkovitosti in moči, kajti božjega uma, po besedah Stewarta Swerdlova ni mogoče programirati.
Namesto da poslušamo in beremo nepoučeno blebetanje raznoraznih nestrokovnjakov, ki nikoli niti ene sekunde v življenju niso preučevali novega cepiva – ali kateregakoli cepiva – in njegovih uničujočih posledic za telo, prisluhnimo raje priznanemu nevrologu, možganskemu kirurgu in znanstveniku, ki je desetletja zdravil možganske bolezni, tumorje in nevrodegenerativna obolenja, nastala zaradi vakcin.
Priporočamo ogleda posnetka v 4 delih, kjer dr. Russell L. Blaylock (ki je sedaj v pokoju in opravlja samo še raziskovalno delo) razloži, kako je z novo gripo in novim cepivom v resnici:
Prvi del:
http://www.youtube.com/watch?v=–nWrqIspnQ
Drugi del:
http://www.youtube.com/watch?v=nnaiubVJv8E
Tretji del:
http://www.youtube.com/watch?v=ktcoJW6mj1U
Četrti del:
http://www.youtube.com/watch?v=w5E2N4pliXs
Spodaj povzemamo nekaj pomembnejših informacij iz intervjuja:
NASVET DR. BLAYLOCKA:
Če ste se zaradi pritiska v službi prisiljeni cepiti, lahko blokirate sistemske reakcije, če takoj po injekciji pritisnete na mesto vboda zelo hladno krpo, še bolje pa oblogo z ledom. Nadaljujte z oblogami par dni. To omili tudi reakcije možganov (ker smo preprečili sistemsko reakcijo). Še zlasti s tem pomagamo otrokom (pri vsakem cepljenju, ne le pri tem).
Pomaga tudi jemanje turmerika ali kurkume, kvercetina in vitamina D, v kombinaciji z ribjim oljem (in še z malo olivnega olja, zaradi boljše absorbcije). Otroci potrebujejo 2.000 IU vitamina D na dan, odrasli pa 5.000 do 10.000 IU.
Ta mešanica ne le ublaži pretirane reakcije na virus (citokinske nevihte, več o tem preberite tule: http://www.jana.si/aktualno/vroca-tema/Novi-virus-gripe-ubija-tudi-mlade-in-zdrave.html), ampak tudi pomaga tvoriti snovi, ki pobijajo viruse, bakterije, glivice itd.
Pomaga tudi jemanje multivitamina, zlasti pri starejših. Z dobrim multivitaminom se nevarnost za smrt zaradi gripe zmanjša na manj kot stotinko odstotka.
P.S. In še nekaj zanimivega o dogajanju v Ukrajini, o čemer naši mediji ne poročajo veliko – http://www.pozitivke.net/article.php/20091112105443147
Vir: Internet
Pred dnevi je na veliko krožil po e-pošti članek, ki naj bil objavljen tudi v Delu med pismi bralcev. Izračun v članku ima sicer nekaj pomanjkljivosti (nič ni upoštevan vpliv inflacije) toda vseeno ponuja zanimiv vpogled, kako dobesedno »izginja« denar, ki ga zaposleni plačujejo za svojo pokojnino. Kot boste videli v tem izračunu imate po toliko in toliko letih glavnico in pa še obresti. In tako se človek vpraša kam »izgine« glavnica, ki jo nalagamo v svojo pokojninsko shemo?
Vsakemu izmed nas se zdi samo po sebi umevno, da odvaja določen del plače za svojo pokojnino. Redki izmed nas pa so izračunali, kaj dejansko plačujemo in predvsem, koliko! Glede na to, da takšnega izračuna v medijih še nisem zasledil, sem se odločil, da ga sam pripravim in tudi objavim.
Kot osnovo sem vzel neto plačo 1000 €, kar je približno 50 € nad povprečno neto plačo. V izračunu sem uporabljal program za izračun plače na spletni strani www.racunovodja.com, za izračun obresti pa spletno stran Abanke, kjer sem kombiniral namensko varčevanje z vezano vlogo. Po grobi primerjavi so bili izračuni drugih bank skoraj identični.
Kot osnovo sem vzel seštevek prispevka, ki ga plačuje posameznik (236 €), in tistega, ki ga plačuje podjetje (134 €), kar znese skupaj 370 €.
Nadalje sem ta znesek s pomočjo internetne aplikacije najprej namensko varčeval, po 5 letih pa vezal na obdobja po 6 let in začel na novo namensko varčevati isti znesek. Rezultat takšne kalkulacije je bil šokanten:
Že po 23 letih bi privarčeval skupaj 146.850 €, kar bi ob vezavi zneslo letno 4.919 € obresti, kar pomeni mesečno 410 €. S takšno pokojnino danes živi kar nekaj upokojencev, ki so delali vse življenje.
Po 29 letih bi ta znesek znašal skoraj 211.000 €, kar bi ob vezavi prineslo kar 7.068 € letno ali 590 € mesečno. Takšna bo verjetno višina naše pokojnine po obstoječem sistemu.
Po 35 letih bi ta znesek znašal skoraj 300.000 € (natančneje 292.208 €), letne obresti pa 9.787 € ali 815 € mesečno. To pa je kar za 212 € več, kot je decembra 2008 znašala povprečna pokojnina (602,90 – podatek s spletne strani SPIZ).
Če pa izračunamo, kaj bi to pomenilo pri 40 letih delovne dobe, pridemo do vratolomnega zneska 382.128 €. Tak znesek bi navrgel 12.800 € obresti letno ali kar 1.066 €/mesec. To pa je višina pokojnine, ki smo jo slišali v obljubah nekaterih strankarskih prvakov.
Če bi torej želeli imeti mesečne prejemke po zaključku delovne dobe enako visoke, kot je vaša plača, ni potrebnega nič drugega, kot ukiniti pokojninski sistem, ki ga poznamo, in namesto tega uvesti le obvezo, kolikšen del od plače je posameznik dolžan varčevati za svojo starost.
Sedaj pa še glavna razlika med predlaganim in obstoječim sistemom.
Mesečni znesek 815 €, ki bi ga upokojenec prejemal po 35 letih delovne dobe, bi bile le obresti, kar pomeni, da bosta dedek in babica po svoji smrti zapustila dedičem celotno glavnico v znesku 584.416 € (2 x 292.208 €), s čimer bi lahko npr. vsak od štirih vnukov kupil luksuzno stanovanje ali hišo za 146.000 €!
Razlike med obstoječim in predlaganim sistemom lahko strnemo v tri točke:
1. Mesečni prejemek upokojenca bi znašal v povprečju za 30% več kot sedaj,
2. upokojevali bi se lahko v povprečju 5 let prej brez obremenjevanja države,
3. po smrti bi za upokojencem ostalo v povprečju 292.208 € glavnice.
Zelo pomembno vprašanje, ki logično sledi iz zgornje kalkulacije, pa je: kam izpuhti 292.208 € glavnice po vsakem umrlem upokojencu? Če upoštevamo statistični podatek, da je v letu 2008 umrlo 18.308 oseb, in če predpostavimo, da je bilo med njimi 10.000 upokojencev, je z njimi vred neznano kam izpuhtelo kar 3 milijarde evrov ali približno tretjina državnega proračuna! Zato predlagam vladi, da dosedanji pokojninski sistem ukine in namesto tega uzakoni obvezno varčevanje v znesku dosedanjega prispevka.
Stroškov za sistem tako ne bo več, njegovo vlogo bodo prevzele banke in zavarovalnice, ki bodo z dobro naložbeno politiko tudi kaj zaslužile in državi prinesle nove davke.
Posledice takšnega sistema bi bile naslednje:
1. zaradi zgodnje upokojitve bi več mladih dobilo zaposlitev,
2. zaposleni bi se upokojili po 35 letih delovne dobe in bi zdravi uživali starost,
3. s privarčevano glavnico bi lahko rešili stanovanjski problem mladih za večno,
4. izračun pokojnine bi bil jasen in predvidljiv, predvsem pa neodvisen od vlade.
A ravno četrta točka je tista, ki politiki (predvsem Desusu) ne more biti po godu, saj bi s tem postale pokojnine jasne in urejene in nihče več ne bi mogel pred volitvami obljubljati 1.000 € najnižje pokojnine ali s to občutljivo populacijo kakor koli drugače manipulirati.
Zato lahko pričakujemo le, da se bo sistem, ki bi se moral sam vzdrževati, začel zadolževati, vlada pa bo začela v obliki davkov pobirati vsem, ki še kaj imajo, da bo lahko ohranila trenutni pokojninski sistem (z nekaj kozmetičnimi popravki).
Nihče pa se očitno ne zaveda, da bo zvišanje starostne meje za upokojitev in bonitete za delo po tej starosti še dodatno skrčilo že tako ozek izbor kvalitetnih delovnih mest za mlade.
Ko poslušam nekatere predstavnike oblasti, se nikakor ne morem znebiti občutka, da je njihov cilj čim krajši čas med upokojitvijo in pogrebom, zares optimalno pa bi bilo, če bi ljudje umrli kar na svoj zadnji delovni dan.
Igor Jurišič, Ruše
Presoja o MON810 predstavljena Monsantu, ne pa tudi javnosti
Hudi očitki, ki v zvezi z odobravanjem gensko spremenjenih rastlin že dalj časa letijo na Evropsko agencijo za varno hrano (EFSA), so včeraj dobili še eno potrditev. Evropska organizacija Friends of the Earth je namreč izvedela, da je ta domnevno neodvisna agencija pred javno objavo ključnega znanstvenega poročila, ki odloča o prihodnosti najbolj sporne GS poljščine v EU, o njem najprej obvestila proizvajalca, korporacijo Monsanto.
Evropska agencija za varno hrano včeraj ni dovolila posredovanja tega poročila organizaciji Friends of the Earth Europe z razlago, da bo objavljeno v prihodnjih dneh [1], čeprav je Monsanto že včeraj popoldan poročal o pozitivnem mnenju glede njihove gensko spremenjene koruze s strani EFSA [2].
Znanstveno poročilo zadeva Monsantovo sporno gensko spremenjeno koruzo (MON810), ki je na podlagi evropske zakonodaje v postopku ponovne odobritve [3]. EFSA naj bi podala mnenje, da je to GS poljščino varno gojiti – odkar je bila ustanovljena, je podala enako mnenje glede vseh prejšnjih GSO v postopku odobritve.
“EFSA je izgubila že vso verodostojnost. Ta gensko spremenjena koruza je v tem trenutku najbolj sporno vprašanje odobravanja GS v Evropi, in dejstvo, da je EFSA Monsantu omogočila prednosten vpogled v to poročilo ter zavrnila javnost in okoljske, potrošniške ter zdravstvene organizacije, nazorno kaže, kako je pristojna organizacija naklonjena GSO in industriji”, pravi Helen Holder, koordinatorka evropske kampanje o GSO za Friends of the Earth Europe.
“Čas je, da se znanstveniki EFSA poslovijo, da se razpusti njen odbor za GSO in da ocenjevanje tveganja glede GSO prevzame resnično neodvisen in učinkovit organ”.
“Šest držav EU je že prepovedalo Monsantovo GS koruzo, okoljski ministri pa so nedavno izjavili, da se zakonodaja o ocenjevanju tveganj glede GSO ne izvaja ustrezno. Nadaljnjega gojenja te poljščine v Evropi ne bi smeli odobriti”.
Konec lanskega leta so okoljski ministri EU soglasno zaključili, da se zakoni, ki urejajo GSO, ne izvajajo ustrezno, posebno glede ocene dolgoročnih vplivov, za katere je pristojna EFSA [4].
Dejstva o MON810:
OPOMBE
[1] FoEE telefonski pogovor z nepristransko osebo pri EFSA.
Zadnje prejeto sporočilo pravi, da naj bi bila EFSA v zadregi glede objave poročila na dan 30. junija 2009
[2] http://monsanto.mediaroom.com/index.php?s=43&item=724
[3] Po evropski zakonodaji mora vsaka GS rastlina, ki je bila odobrena v EU, po preteku 10 let ponovno v postopek odobravanja. Zaradi tega je EFSA izdala mnenje o Monsantovi koruzi MON810. Monstantovo sporočilo za javnost o še neobjavljenem mnenju EFSA navaja, da je ta MON810 ocenila kot varno za zdravje in okolje. To ne bi bilo presenetljivo, saj je EFSA od svoje ustanovitve dalje odobrila vsak gensko spremenjen organizem.
[4] Sklep Evropskega Okoljskega sveta o odobravanju GSO dne 4. decembra 2008
Vir: Inštitut za trajnostni razvoj – www.itr.si
Prisilna sterilizacija, ki jo je v Puerto Ricu uvedel John D. Rockefeller, ni bila novost družine Rockefeller. Poleg bogatenja in obvladovanja sveta je bil družinski klan Rockefellerjev od nekdaj obseden z nadzorom svetovnega prebivalstva.
Puerto Rico je bil nekaj časa družinski laboratorij Rockefellerjev za poskuse na ljudeh. Rockefeller Institute for Medical Research je financiral poskuse, pri katerih je dr. Cornelius Rhoads namenoma ljudi inficiral z rakastimi celicami. Trinajst jih je umrlo. Ko je ta zločin prišel v javnost, ga je dr. Cornelius opravičeval, češ da so Portoričani inferiorno ljudstvo in jih je treba izkoreniniti.
Eden od prvih projektov Rockefellerjeve fundacije je bilo financiranje Ameriškega evgeničnega društva. Evgenika je postala znanstvena disciplina, ki naj bi skrbela za izboljšanje človeške rase, seveda tudi z depopulacijo.
Rockfellerjeva fundacija je poskrbela za širitev evgenike in s financiranjem tudi usmerjala njeno delovanje. Njihova fundacija je s 250.000 dolarji podprla nastanek berlinskega inštituta za psihiatrijo Kaiser Wilhelm, kar bi danes pomenilo 26 milijonov dolarjev. Vodilni psihiater tega inštituta je bil Ernst Rudin, ta pa je postal glavni arhitekt evgeničnega programa Adolfa Hitlerja.
Učinek petnajstletnega financiranja nemške evgenike Rockefellerjeve fundacije je pripeljal do vzpona dr. Josefa Mengeleja, čigar toksikološke raziskave na dvojčkih in različnih rasah so vsem dobro znane.
In ni naključje, da bolni um družine Rockefeller še vedno vztraja pri financiranju projektov človeške depopulacije.
Kdor je doslej dvomil o zgoraj napisanem, ga morda prepriča, da je ideja Rockefellerjev o depopulaciji planeta še kako živa. Ujeti so bili pri delu. Rockefellerjeva fundacija je skupaj s Svetovno zdravstveno organizacijo pripravila projekt dvojnega cepiva proti tetanusu. Cepivo so preizkusili v siromašnih državah Nikaragvi, Mehiki in na Filipinih.
Mehiška katoliška organizacija Comite pro vita de Mexico je pregledala omenjeno cepivo in z začudenjem ugotovila, da je v cepivu prisoten človeški hormon gonadotropin (hCG). Strokovnjakom, ki so preizkušali cepivo, se je zdelo nelogično, čemu je z antigenom, ki rabi kot cepivo proti tetanusu, primešan človeški hormon hCG. Ta hormon omogoča stabilno nosečnost. Ugotovili so, da ta človeški hormon skupaj s tetanusovim toksinom izzove posebno obliko imunskega odgovora. Človeško telo na takšno kombinacijo odgovori tudi s tvorbo protiteles proti hCG. Nastala protitelesa proti hCG imajo za posledico spontani splav. Tu se zgodba še ne konča. Comito pro vita del Mexico je raziskoval dalje in ugotovil, da je bil ta program cepljenja Svetovne zdravstvene organizacije namenjen zgolj ženskam v starosti od 15 do 45 let.
Izkazalo se je, da Rockefellerjeva fundacija skupaj s populacijskim odborom Johna D. Rockefellerja, Svetovno banko, Programom za razvoj Združenih narodov, Fordovo fundacijo in Svetovno zdravstveno organizacijo dvajset let financirala razvoj cepiva proti plodnosti z vgradnjo hormona gonadotropina v cepivo proti tetanusu.
Veliki dvom
Morda se bo komu zdelo, da gre za nenavaden in dolg uvod. Prepričan sem, da je bil potreben, kajti rad bi dal težo dejstvu, da Svetovna zdravstvena organizacija, kot najvišja avtoriteta globalne in slovenske medicine, kroji toksikološke ocene pesticidov in njihovih razpadnih produktov. Že dolgo dvomim o verodostojnosti Svetovne zdravstvene organizacije kot organa za zaščito zdravja prebivalcev. Zgornja zgodba je do konca poglobila moj dvom.
Osebno vidim priporočila Svetovne zdravstvene organizacije na področju toksikoloških ocen zgolj kot organ, ki postavlja zgornjo mejo strupenosti, ki pri prebivalcih še ne pokaže takojšnjih vidnih učinkov pesticidov. S tem Svetovna zdravstvena organizacija na široko odpira multinacionalkam svetovni trg za prodajo pesticidov.
Kadar koli in kjer koli je beseda nanesla na neželene učinke pesticidov in njihovih razgradnih produktov, se je vsem zdelo čisto samo po sebi umevno, da se pogovarjamo o dovoljenih mejnih vrednostih. Torej gre za apriorno dejstvo, ki smo ga brez ugovora dolžni sprejeti brez posebnega razpravljanja. Šele izstop iz tega začaranega kroga prisilnega dialoga v dovoljene koncentracije omogoča tehten razmislek posameznika, ali je pripravljen funkcijo svojih organov jeter, ledvic, imunskega sistema dati na razpolago agrokemijskemu lobiju.
V ta razmislek spada tudi naslednje vprašanje: ali sem dolžan sprejeti vdor multinacionalk v svoje telo? Ali je ta vdor kršitev temeljnih človekovih pravic?
Nevarna kemija
Pri iskanju odgovorov na zgoraj postavljena vprašanja sem potreboval najprej tehten materialni dokaz. Zato sem se skupaj s še nekaterimi somišljeniki odločil, da na zavodu za transfuzijo krvi pridemo po legalni poti do naših krvnih vzorcev. Naše krvne vzorce smo odnesli na Zavod za zdravstveno varstvo Maribor, Inštitut za varstvo okolja, ki pri nas že leta uživa velik ugled in zaupanje.
Ob dejstvu tako imenovanih varnih količin in nazivne kemijske varnosti so v moji krvi odkrili HCB 0,25 ng/g seruma, DDE 3,6 ng/g seruma, PCB 138 0,55 ng/g seruma, PCB 153 0,80 ng/g seruma, PCB 180 0, 57 ng/g seruma. Prvi dve snovi, HCB in DDE, so ostanki organoklornih pesticidov, drugi trije, PCB 138, 153, 180, pa so poliklorirani bifenili. Vse našteto med drugim povzroča tudi rakava obolenja. Ob tem dejstvu sem bil deležen tolažbe, da je to običajna krvna slika povprečnega Evropejca in da je ponekod še bistveno slabše.
Ta tolažba me ni prepričala in potolažila. Dejstvo je, da me bodo omenjene snovi, ki sem jih v svoje telo vnesel s hrano, uvrstile na statistični seznam umrlih za rakom. Kdaj se bo to zgodilo, pa je samo stvar časa.
Zastrupljene hruške
In ker takšne usode ne želim svojim potomcem, sem postal nasprotnik kemizacije okolja. Kemijska varnost pa je stvar politike in moči lobistov, ki politiko oblikujejo. V Sloveniji je kemijska varnost razpršena med ministrstva za zdravje, kmetijstvo in okolje. Zaradi večje strokovnosti in stabilnosti kemijske varnosti je Republika Slovenija ustanovila Urad Republike Slovenije za kemijsko varnost in Fitosanitarno upravo Republike Slovenije. Kot pomoč vladi in garant previdnostnega principa pa je v zakonu o kemikalijah nastavek za medresorsko komisijo za kemijsko varnost. Ta komisija je bila v zadnjih petnajstih letih tarča številnih demontaž agrokemijskega lobija in je danes v celoti impotentno telo. Po zadnjih podatkih se ga državni uradniki, odkar je pod vodstvom nevladnih predstavnikov, ne udeležujejo v zadostnem številu, tako da sklepčnosti ni.
To telo in ministrstvo za zdravje bi morali svetovati Vladi Republike Slovenije, katere politika je tista, ki zagotavlja varno okolje, čisto pitno vodo, zdravo hrano.
Da pa je to res, lahko vzor poiščemo pri francoski vladi. Francija je januarja letos prepovedala 30 pesticidov. Moto politike je bil preprost: potrebno je zmanjšati obremenjenost okolja s kemikalijami. Seveda takšna politika ne nastane čez noč. Za to odločitvijo je v ozadju stroka, ki je mesece tehtala, čemu se lahko odpove, ne da bi s tem povzročila škodo kmetijstvu in svojemu gospodarstvu.
Moja izkušnja odnosa politike v slovenskem prostoru do stroke je podobna, kot jo ima 900 znanstvenikov okoljske agencije Združenih držav Amerike, ki so pri svojem strokovnem zavzemanju za zdravje in čistejše okolje doživeli najmanj en pritisk politike.
Jaz sem na ministrstvu za zdravje doživel po prepovedi rakotvornega pesticida acetoklor prestavitev, preverjanje sposobnosti, poskus prisile v psihiatrično zdravljenje, skonstruiran disciplinski postopek, vrnitev na ministrstvo za zdravje na podlagi sodne odločbe in premestitev na popolnoma benigna dela, daleč stran od varovanja okolja in zdravja ljudi. Primer zastrupljenih hrušk ni razkril zgolj arogance agrokemijskega lobija; razkril je štiriletno zimsko spanje politike in uspešnost nevtralizacije ključnih strokovnih organov te države, ki – namesto da bi skrbela za zdravje ljudi – skrbi za svojo selitev v čim bolj eminentne prostore.
Ker pa je klormekvat snov, ki vpliva na oplodilno sposobnost spermijev in se v javnosti in svetu predstavlja kot toksikološko neproblematična, se ne morem znebiti občutka, da je to še ena izmed diaboličnih zamisli depopulacije planeta zemlje. Klormekvat deluje kot oralni spermicid že pod mejo, ki je dovoljena v žitih. In ni mi ušla raziskava, ki priporoča zmanjšanje količine zrnja v krmi za prašiče, da bi se izognili težavam z njihovo plodnostjo.
Vir: Dr. Gorazd Pretnar, biolog in ekolog, dne 26. 4. 2009
Včeraj in danes (20. in 21. maj 2009) je na strežnikih završalo od pošte posameznikov in organizacij, ki vabijo na shod proti GSO-jem. Zelo smo veseli, da končno tudi Slovencem ni vseeno in da so pripravljeni za svojo prihodnost tudi kaj storiti. Moti pa nas to, da večina, ki pošto posreduje, v resnici ne ve, za kaj gre, in kakšna je vsebina zakona, proti kateremu bodo jutri protestirali.
V e-pošti je zaslediti popolnoma netočno trditev, da je trenutno gojenje GSO poljščin prepovedano in jih bomo zdaj z zakonom dovolili. Zato se javnost poziva PROTI predlaganemu zakonu. Dejstvo pa je, da trenutno vsak lahko pred vašim pragom goji GSO poljščine, ki so v EU dovoljene, ne da bi vas vprašal in ne da bi odgovarjal za škodo, če to pripelje do kontaminacije vašega ozemlja.
Zakon pa bo prvič postavil ovire za takšno početje. Med drugim: tisti, ki bodo želeli gojiti GSO, bodo morali zaprositi za pisno dovoljenje vse sosede, končati posebno usposabljanje, registrirati parcele, na katerih bi to radi počeli, in če teh pravil ne bodo upoštevali, jim grozi tudi visoka denarna kazen.
Res je, da zakon GSO poljščin ne prepoveduje. Tega po trenutno veljavni (gnili!) svetovni zakonodaji (ki jo narekuje WTO) ne more storiti. Dejansko pa je dovolj restriktiven, da bo vsem zainteresiranim dal jasno vedeti, da jih čaka veliko ovir in veliko tveganj, če se spustijo v kaj takšnega.
Izražanje našega mnenja in protest so zelo zaželeni, vendar bi jih bilo bolj smotrno uporabiti z namenom, da “zapremo” še nekaj lukenj v tem zakonu – kot je na primer odprto vprašanje odškodnin in varnostnih pasov. Z zavračanjem zakona pa bomo Monsantu in drugim GSO korporacijam naredili zelo veliko uslugo, ker jim bomo omogočili vstop brez vseh ovir.
Poročilo, ki povzema mnenje Koalicije proti GSO in je ZA predlagani zakon, lahko preberete v informaciji ITR-ja na: http://www.zazdravje.net/aktualno.asp?novica=471.
Pobudo organizatorke shoda, Mete Vrhunc, objavljamo na:
http://www.zazdravje.net/aktualno.asp?novica=472.
Zanimiv je tudi prispevek študentke z biotehniške fakultete – piše namreč o pritiskih na študente, ki ne zagovarjajo GSO tehnologije. Preberite ga na:
http://www.skrivnosti-sveta.com/gensko-spremenjeni-organizmi-gso-v-kmetijstvu-in-prehrani/#comments.
Ne pustite se manipulirati zvenečim besedam. Pozanimajte se o vsebini in ustvarite svoje mnenje!
Vir: Sanja Lončar, urednica novic Skupaj za zdravje človeka in narave
EKO misel: Za liter vode četrt litra nafte?
Ustekleničena voda je najpopularnejša pijača na svetu, njena prodaja pa še vedno raste-zlasti prodaja pitne vode iz plastenk. Očitno se je modni trend v Slovenijo prenesel iz tujine, saj si ljudje želijo čiste, neoporečne in okusne vode. Za proizvajalce in trgovce je to seveda velik posel, zato ga tudi dobro reklamirajo.
A z uporabo takšne vode se ustvarja vedno več okoljskih problemov, kot so ogromno odpadne plastične embalaže, izdelane iz nafte, predvsem pa velika poraba energije za proizvodnjo, ustekleničenje, shranjevanje, hlajenje in dostavo takšne vode.
Pa začnimo z denarjem!
Ustekleničena voda je v svetu kar 240 do 10 000 krat dražja od vode iz pipe. Seveda stane polnjenje vode, proizvodnja in prevoz plastenk, zamaškov, nalepk, da ne omenjamo distribucije vode. Ne pozabimo da je voda zelo težka za prevoz. nedvomno stane tudi zbiranje in predelava plastenk, čeprav je recikliranja premalo. Slovenci smo za trendovsko vodo pripravljeni plačati tudi do 1000. krat več, čeprav za njo velja enak pravilnik o kakovosti kot za vodo iz pipe.
Kako je z kakovostjo vode iz plastenk?
Kakovost pitne vode, in seveda tudi vode iz plastenk, določa pravilnik o pitni vodi (Ur. I. 19/2004). Pravilnik je dober in usklajen z evropskimi smernicami, drastično pa je zaostril koncentracijo nekaterih škodljivih snovi, npr. pesticidov. Upravljavcu vodovoda nalaga vzpostavitev notranjega nadzora po sistemu spremljanja kakovosti od vodnega vira do pipe pri porabniku.
Voda, ki priteče na pipo je sveža in bogata z kisikom, pri vodi iz plastenke pa gre lahko za postano vodo. Nekateri proizvajalci pijač imajo res srečo, saj so na svojih dvoriščih sredi mest »odkrili« najbolj kakovostne vodne vire in postavili donosne polnilnice.
Le peščica med njimi prodaja pravo izvirsko vodo z boljšo kakovostjo na izviru. Težave so tudi, ko gre za primerjavo kakovosti ustekleničene vode, saj iz etikete ni dovolj razvidno, za kakšno vodo točno gre. Označevanje kakovosti bi moralo biti jasno razvidno in za potrošnika enostavno.
Večina vode je ustekleničena v steklenicah iz polietilentereftalata ali PET, ki za reciklažo ne zahteva velike količine energije in pri sežigu v ozračje ne izpušča klora. Vendar se žal tovrstne embalaže v svetovnem merilu reciklira vedno manj. Celo v razvitem svetu manj kot četrtino. Neprijetna resnica je, da s pitjem vode iz plastenk po nepotrebnem ustvarjamo odpadke in obremenjujemo naše okolje.
Glavni očitek o pitju vode iz plastenk pa gre na račun nerazumno velike porabe pretežno fosilne energije. Naslednje številke so prav grozljive.. Za izdelavo tipične enolitrske plastenke, zamaška in ostalega pakiranja porabimo okrog 3.4 mega joulov energije. Sodček nafte v sebi hrani okrog 6000 mega joulov energije, kar pomeni da iz enega sodčka nafte naredimo okrog 1760 enolitrskih plastenk.
Če bi 2 milijona Slovencev vsak dan v letu popilo le eno tako steklenico, pomeni to, da smo samo za vodo iz plastenk porabili ca. 415 000 sodčkov nafte. Tej količini nafte pa moramo prišteti še fosilna goriva, ki smo jih porabili, ko smo vodo polnili, prevažali, jo hladili najprej v trgovini in nato še v domačem hladilniku. Energija se porabi tudi, ko gre za komunalni odvoz plastenk in njihovo morebitno recikliranje.
Če bi želeli ponazoriti vso omenjeno energijo z nafto, si predstavljajte, da vsakič, ko izpraznite litrsko plastenko, v njej porabite tudi četrt litra nafte. Si predstavljate, za kakšne količine nafte gre, ko začnemo operirati z globalnimi številkami? V ZDA na primer ocenjujejo, da gre samo za vodo v plastenkah na leto 17 milijonov sodčkov surove nafte.
Za konec pa še najbolj ironično dejstvo, na katerega malokdo pomisli. Za en liter ustekleničene vode so proizvajalci tekom delovnega procesa rabili kar tri litre vode, ki je bolj ali manj onesnažena končala kot odpadna voda. Menim, da zaključni komentar ni potreben, še zlasti ne v Sloveniji, ki se (še) ponaša z zelo kakovostno pitno vodo. In to iz vodovodne pipe.
Avtorica članka: Prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj
P.S. Med drugim smo dobili tudi e-poštno sporočilo od Bena Zupana, ki se z vodo ukvarja že 10 let in je sodeloval pri testiranjih kot radiestezist. Tudi on sporoča, da je voda iz pipe boljša od 90% ustekleničenih voda in vedno sveža.